19. 4. 2024 | Mladina 16 | Kolumna
Komentar / Zakaj ne nje?
Težave in perspektive Levice
Levica je v Golobovi koaliciji po malem še vedno moteč dejavnik; nasprotuje Natu in novi nuklearki, je za manjše vojaške izdatke, protestira proti Boštjančičevim sumljivim spremembam upravljanja državnega premoženja. A v glavnem se prilagaja liberalizmu Gibanja Svoboda, s tem pa dominantni ureditvi tu in povsod. In to prilagajanje je eden izmed vzrokov njenih težav, takih, da ji na volitvah grozi padec iz parlamenta.
Z vstopom v oblastno sfero so bile Levici težave usojene. Če šibek stopiš v koalicijo z veliko, a precej drugačno stranko, boš nujno sklepal kompromise, pozabil na kako svoje načelo in izgubil del volivcev. Če veličastno ostaneš v opoziciji, si načelen, čist kot solza, vendar ničesar ne premakneš. Levica v opoziciji bi morda dosegla 10 ali 15 odstotkov volivcev, odločala pa ne bi o ničemer. Z Meščevo pragmatično potjo je nekaj le dosegla; ne razglaša se več za protisistemsko, protikapitalistično stranko, vendar je v marsičem vplivala na koalicijsko pogodbo, namesto na ideologijo pa stavi na projekte, ki jih vodijo njeni ministri.
Druga težava so notranja trenja med zmernejšo in radikalnejšo strujo. Stranko in njene prednice spremljajo od rojstva, vstop v vladno koalicijo pa je ta nasprotja zaostril. Mesec je tradicionalno lovil ravnotežje med strujama, uveljavljal zmernejšo smer, sklepal kompromise, a ostal socialist oz. socialdemokrat, ki si še zasluži tako poimenovanje. Upor Mihe Kordiša, gromovniškega vodje čiste linije, ga je spravil ob položaj, stranka je tako izgubila najbolj prepoznavnega in sposobnega voditelja, notranja trenja, reševana pred očmi javnosti, pa so odgnala še nekaj volivcev. Epilog: Kordiš je stranko oslabil, nekaj njegovih privržencev je Levico zapustilo, sam pa je ostal in noče videti, da je alternativa za še znosno prilagajanje samo prostovoljen ali prisilen odhod v opozicijo, saj je stranka za Goloba za silo pogrešljiva. S kancem več strpnosti bi se sobivanje obeh struj, za stranko koristno, če je obvladano, lahko nadaljevalo.
Tretji razlog strankine volilne šibkosti so mediji, na Levico v veliki večini bolj ali manj alergični. Že beseda socializem jih spravlja v strah in trepet, Kordišev bobneči jezik pa jim pride prav pri običajnem širjenju slabo zakrite propagande, da je vse socialno v bistvu socialistično.
Četrtič, Levica je bila tudi takrat, ko se je še vzpenjala, kadrovsko zaprta, preveč vezana na ljubljansko urbano volilno telo, premalo organizirana in dejavna na terenu. Ko se je šibka in notranje sprta znašla v kočljivi zvezi s premierjem, ki rad solira in se premalo zaveda, da je koalicija celota, so se ji te stare napake in ustrezno pomanjkanje trdnih, zvestih volivcev vrnili kot bumerang. Od tod njena negotovost in nedosledne, kdaj ostre, kdaj medle, kdaj nikakršne reakcije na Golobove samovoljnosti in kozolce. Ni ji lahko; večja radikalnost in doslednejše sledenje koalicijski pogodbi bi ji nakopala resne težave v koaliciji, učinek na volivce pa bi bil negotov.
V težavah pa je tudi zaradi stanja v našem strankarskem vesolju. Podobno kot druge majhne levosredinske stranke je svojevrstna talka glasovanja volivcev, saj se ti v strahu pred Janšo taktično odločajo za ta ali oni novi obraz, ki obeta zbrati največ glasov. Ujetost v fenomen taktičnega glasovanja jo bo ogrožala tudi na naslednjih volitvah. Ne glede na to pa je njena usoda odvisna predvsem od uspeha ali neuspeha projektov, ki jih vodi ali se z njimi tesno identificira. In pri njih (zlasti pri stanovanjih, starostni oskrbi, pokojninah in nepremičninskem davku) bi morala trdo vztrajati. Pri tem ji gre na roko, da bi uspeh teh projektov izjemno koristil vsej koaliciji in Golobu osebno.
Ne glede na svoje zakrivljene in nezakrivljene težave je Levica dragocena in nepogrešljiva. Med vsemi parlamentarnimi strankami je daleč najmanj vpletena v afere in tudi po tem sodeč stranka z največjo integriteto. Včasih, npr. glede jasnega nasprotovanja nuklearki in pospešenemu oboroževanju, se zdi edini razumen disonančni glas v vladi. V koalicijo je z vplivanjem na koalicijsko pogodbo, pa tudi s projekti, ki jih vodi, prispevala dobršen del socialnosti. Tako njen vpliv in koristnost še naprej presegata njeno poslansko moč. Čeprav »samo« socialdemokratska (v dobrem starem pomenu socialdemokracije) je v bistvu edina parlamentarna res leva stranka.
Golobova koalicija lahko vrnitev janšizma na oblast prepreči le, če bodo vse tri njene članice zavestno trdno sodelovale in gladile nesporazume, pri tem pa vodile politiko, ki – to velja za ves svet – edina zagotavlja znosno prihodnost. Ta politika upošteva tri ključna načela: socialno pravičnost (ni je brez dobrih javnih storitev, teh pa ne brez ustrezno visokih davkov), mir (diplomacija namesto vojn) in poudarjeno skrb za okolje (kar ne gre skupaj z nebrzdanim kapitalizmom). To je nova klasika vseh perspektivnih politik, klasika z nedvoumno levim predznakom. Levica je kljub svojim zdrsom tista naša stranka, ki je tem zapovedim najbližja.
Zato lahko rečemo, da v glavah državljanov vlada čudna zmeda: stranka, ki najbolj krši te zapovedi in najbolj ogroža normalno življenje Slovencev (SDS), je tačas najbolj priljubljena; tista, ki bi s svojim programom, držo in s posamičnimi akcijami večini prebivalstva lahko prinesla največ, če bi jo množično volili, pa ima med parlamentarnimi strankami najnižjo podporo. To ni normalno. Če bo Levica s svojimi projekti uspešna, gre pred volitvami pomisliti: zakaj ne bi namesto neznanega novega obraza raje volili nje? Zlasti če bi se nekoliko naučila ravnati s pojmom slovenstva. Seveda ne enako kot SDS, ki to počne približno tako kot Spar in Lidl.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.