Komentar / Kontinuiteta stranke kontinuitete

Vlado Miheljak

19. 4. 2024  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Želim si, da bomo jutri konec dneva vsi zadovoljni.«
— Nadrealistična pričakovanja Tanje Fajon na predvečer volilnega kongresa stranke (Dnevnik, 12. 4. 2024)

»Naša stranka je velika stranka.«
— Matjaž Han je razkril doslej strogo čuvano skrivnost SD (Odmevi TVS, 15. 4. 2024)

Volilni kongres SD si bomo zapomnili po marsičem. Še najbolj po zares eksotični volilni scenografiji. Spominjala je na volitve v Kampučiji (Kambodži) leta 1976. Potem ko so Rdeči Kmeri aprila leta 1975 zmagovito vkorakali v Phnom Penh in izselili prebivalstvo (tako imenovane ljudi 17. aprila) iz velikih mest na podeželje, da bi ga prekvalificirali in idejno socializirali, so naslednje leto izvedli volitve v »skupščino ljudskih odposlancev«. Volilne pravice pa niso imeli razseljeni »ljudje 17. aprila« in samostojni kmetje, ampak le delavci. No, nekaterim, tako tudi »Bratu številka ena«, kot so poluradno naslavljali Pol Pota, ki se je med drugim štiri leta izobraževal v Parizu, je bilo treba status delavca neoskrunjenega rodu šele podeliti. Tako je zaradi revolucionarnih zaslug postal za nazaj delavec na plantaži kavčuka. Rdečim Kmerom je bilo jasno, da je sam akt volilne izbire predvsem ritual. Znani so posnetki, kako Kmeri skupinsko, ob pesmi, z zastavami in slogani revolucije, nosijo z oddaljenih volišč snope glasovnic v volilne centrale in ob tem pozornost bolj namenjajo videzu sprevoda kot varnosti volilnih lističev. Pač, vedeli so, da ni pomembno, kdo koga ali kaj voli, ampak kdo šteje in kako šteje glasove.

In tudi SD je volitve res nenavadno izpeljala. Člani volilne komisije so z volišča v Unionski dvorani po Nazorjevi nosili glasovnice na sedež stranke. Kot se je videlo na posnetkih, so nekateri delegati še med vrati dvorane lovili odhajajoče odnašalce volilnih skrinjic, da bi vanje vrgli volilne listke. Res kmerovski slog. In se je seveda zapletlo . To ne pomeni nujno, da obstajajo razlogi za dvom o volilnem izidu za funkcijo predsednika. A Tanja Fajon, ki je po razglasitvi izida vzhičeno gestikulirala – skoraj kot ob izvolitvi Slovenije v VS Združenih narodov –, je s tem nakazala, kako jo je skrbelo, ali so pristojni »pravilno šteli«, da se ne bi na koncu zalomilo, kar je bilo skrbno načrtovano. In tako so si – za las(!) – podtaknili Matjaža Hana.

No, za širšo javnost, ni ključno, da je izvoljen Han namesto Tanje Fajon. Oboje je slabše. Problem je v tem, da bo s tem manevrom Tanja Fajon ostala ministrica za zunanje zadeve. In tu je treba tudi izzivalcem Hana očitati, da niso opravili domače naloge. Nihče, žal tudi Brglez ne!, ni problematiziral ključnega aktualnega madeža stranke: namreč zunanjo politiko Tanje Fajon in posledično slovenskih socialdemokratov, s katero obremenjuje celotno državo.

Tanja Fajon že vseskozi s svojim delovanjem in še bolj s svojim nedelovanjem, sramoti Slovenijo. Zadnja, žal ne poslednja nespodobnost je odločna obsodba iranskega napada na Izrael, kljub temu da ni obsodila predhodnega izraelskega napada na iranski konzulat v Damasku. In je tako vnovič potrdila svojo in našo (!) strategijo dvojnih meril. Ko je Hamas napadel Izrael, je skupaj z drugimi zavezniki prižgala zeleno luč Izraelu za pravico do obrambe ter s tem neizogibni pokol civilistov, žena, otrok ... Pač, 51. člen Ustanovne listine Organizacije združenih narodov ... Ko je Izrael v tretji državi napadel diplomatsko predstavništvo Irana, je sicer Žbogar dejanje sramežljivo označil kot »nesprejemljivo«, ne da bi poimenoval in obsodil državo Izrael kot storilko. Tanja Fajon se pa sploh ni odzvala! A napad neke države na diplomatsko predstavništvo je eksces in zločin par excellence. Enega takega so storili Američani v času napada zveze Nato na Srbijo, ko so ob bombardiranju Beograda zadeli kitajsko veleposlaništvo, ranili šest in ubili tri ljudi. A kljub jasnim motivom so vseeno napad prikazali kot pomoto zaradi napačnih (zastarelih!) zemljevidov. Ameriška državna sekretarka Madeleine Albright se je za napad celo opravičila. Da pa bi kaka država izvedla napad, ločen od vojne vihre, na prostore veleposlaništva druge države v tretji državi in ga povrh ne bi označila kot »pomoto«, se ne spomnim.

Kakorkoli. Znotrajpartijska klika SD je poskrbela, da je kongres prinesel spremembe, ki so jamstvo, da se ne bo nič spremenilo. Zato je poslej vsako sprenevedanje članstva, ki še vztraja v taki stranki, odveč. Luka Goršek, podpredsednik stranke in predsednik mladega foruma SD, je dan po kongresu volilni razplet oportunistično relativiziral, češ da ... »še z nobenega kongresa naša stranka ni šla, da bi bili vsi zadovoljni, ali da ne bi bilo enega kritičnega dela. A moramo vedeti, da stranka socialnih demokratov ni stranka enega človeka, to ni stranka Matjaža Hana, ampak je kolektivna stranka«. S tem pa je nehote razkril še bolj neprijetno resnico, da se članstvo poslej ne more več izmikati odgovornosti za napačno delo in napačno vodenje stranke.

A največja zmagovalca nista Han in notranji krog strankine kontinuitete v najslabšem pomenu besede, torej maherjev, kšeftarjev, obremenjenih s korupcijskimi tveganji ... ampak – in tega niti ne skrivajo – delodajalci, ki jim novi predsednik stranke delojemalcev zagotavlja prijazno in razumevajočo partnerstvo. Aktualno delovanje Hana na ministrstvu, kot preteklo pozicioniranje (na primer v Petrolu in še kje), tudi če je bilo vse legalno, je hudo breme za socialdemokrate … Je kdo rekel »socialdemokrate«?