Komentar / Rent-a-Tito

Heni Erceg

19. 4. 2024  |  Mladina 16  |  Hrvaška

Je to mogoče? Da Hrvaška televizija, ta hemoroid nacionalistične oblasti, predvaja filmski spektakel Bitka na Neretvi, odo Titovim partizanom, ki so premagali močnejše fašiste? Film, ki ga po zrušenju Jugoslavije niso nikoli predvajali, se je Hrvatom prikazal kot eksplozivni prispevek k antifašizmu, ki že zdavnaj ne stanuje tu, in še s Titom na čelu ofenzive. Hm, da, to je ta, saj razumemo, klasična hrvaška malomeščanska civiliziranost, kajti film so pravzaprav priložnostno predvajali ob smrti režiserja Veljka Bulajića. Sicer bi ostal tam, kjer je bil vsa ta dolga leta, v bunkerju antifašističnih »smeti«. Potem pa se je na Titovo legendarno sporočilo iz filma – »Prozor mora pasti!« – te dni navezalo tisto: »Hiša cvetja mora pasti!« Začasni župan Beograda se je namreč odločil: če bo zmagal na volitvah, bo Broza takoj vrgel iz njegovega mavzoleja, ker da je bil Tito »velik zlikovec srbske zgodovine«, da je nedopustno, da počiva na elitnem Dedinju, kljub »vsemu zlu, ki ga je prizadejal srbskemu narodu, ko ga je ubijal v prvi svetovni vojni, potem pa več kot 35 let zatiral v kali na vsak mogoč način, nacionalno, politično, sociološko, kulturološko«.

Ta Šapić pa ima tudi predlog za nove prebivalce Hiše cvetja po prisilni izselitvi sedanjega stanovalca: tja bi vselil kosti »tistih, ki so nas resnično branili – Stepa Stepanović, Živojin Mišić …«, seveda tudi četniškega vodje Draže Mihailovića, »ki je branil Srbijo v balkanskih vojnah in v prvi svetovni vojni in v drugi …«. Tudi če je to le Šapićeva predvolilna norost, glede na izraženo nagnjenje k morbidni nekrofiliji tukajšnjih narodov ne bi bilo presenetljivo, če bi se deložacija Tita res zgodila; velja se samo spomniti sekundarnih in tudi terciarnih grobnic, v katere so, zaradi prikrivanja zločinov, srbski zločinci več let prestavljali svoje žrtve: bosanske, albanske in hrvaške narodnosti. Hrvaški vojni zločinci pa tudi niso nič zaostajali za njimi, zato se še danes iščejo kosti preštevilnih ubitih v vojnah v 90. letih.

Skratka, Šapić je pristavil svoj piskrček k stari ideji o eksorcizmu maršala. Že leta 1991, saj se spomnimo, je vojni zločinec Vojislav Šešelj, sicer priljubljeni srbski heroj, v Hiši cvetja izvedel performans – z glogovim kolom je zbadal Titov grob. Ampak Tito, če mu bodo ugrabili sedanjo rezidenco in za Beograd veliko turistično zanimivost, k sreči ne bo ostal na smetišču zgodovine. Ne, takoj po Šapićevi obznani sta se oglasila župana Sarajeva in Cetinja in ponudila prevzem njegovih kosti, promptno pa se je odzval tudi župan Kumrovca, Titovega rojstnega kraja – kamor se je Šapić odločil poslati kosti –, in rekel, da so za to, da se Tito vrne v Kumrovec, ker »bi to veliko pomenilo za turizem v naši občini«. Kumrovec na leto obišče več kot 160 tisoč turistov, pravi, če pa bi se vrnili Titovi posmrtni ostanki, bi lahko dosegli tudi milijon turistov na leto, zato »mi tega ne gledamo skozi ideologijo, temveč skozi komercializacijo celotne zgodbe«. Pametni Zagorec iz Kumrovca, blizu Zagreba, je ugotovil, da bi »vrnitev duha maršala spodbudila razvoj turizma in gospodarstva, v tem primeru pa bi razmišljali tudi o Titovem spominskem središču, ki bi ga postavili ob vili Kumrovec«.

Eh, Šapić, si pa res neumen, ne razmišljaš komercialno, kljub ogromnemu številu turistov, ki romajo v Hišo cvetja in tam kupujejo spominke, skodelice in majice s Titovo podobo. Nato pa se je svojevrstni dražbi – potem ko je župan Beograda Titove kosti kot darilo ponudil ravno Kumrovcu in po gostiteljskih ponudbah Sarajeva in Cetinja, da dostojno oskrbita deložiranega maršala – pridružil še prvi mož Jajca, ki meni, kot »župan Jajca, srednjeveškega bosanskega mesta, zadnje prestolnice Bosne, ki hrani kraljevske kosti, pa tudi izhodiščnega kraja antifašizma na teh prostorih, o čemer priča tudi Muzej drugega zasedanja AVNOJ-a, za katerega občina Jajce dobro skrbi, da spadajo zemeljski ostanki Josipa Broza ravno k omenjenemu muzeju«. Nato gre satirično, kakor se edino tudi spodobi za to temo, v svoji ponudbi še dlje in pravi, da bi poleg Tita v Jajce morali prestaviti tudi vse premoženje iz obdobja socializma in Titove vladavine, k čemur poleg različnih počitniških hiš in druge infrastrukture spada tudi Titovo premoženje iz srbskih trezorjev.

Gospod Hozan tu še ne konča – zahteva, da se iz Beograda v Jajce prestavijo vsi muzeji, ki se nanašajo na Tita in Jugoslavijo iz obdobja NOB-ja in socializma, pa tudi na »pomembnost vključitve Titove soproge Jovanke Broz« ni pozabil, ko je poudaril »potrebo, da se upošteva ženski del, da bi se ohranila uravnoteženost in dostojanstvo«. »Ostro« je očital županu kantona Sarajevo, da je »v ideološki zaslepljenosti povsem zanemaril ekonomski vidik mogoče selitve Titovih ostankov in vprašanje ženske kvote«, tj. da ni zahteval tudi ostankov Titove soproge Jovanke Broz, da bi, »kakor se tudi spodobi, mož ležal ob ženi«. Tako je Hozan iz Jajca duhovito sklenil novo razpravo o »humani preselitvi« in trženju Tita, ubogi Šapić pa v Beogradu tarna, da so »Miloševića pokopali kot kanarčka«. Toda njegov zagrobni, zloslutni nacionalistični spev v Srbiji tudi danes odmeva nevarno in glasno, prav tako kot tisti njegovega prijatelja Tuđmana na Hrvaškem.