Komentar / Velika, zadnja vojna?

Janko Lorenci

26. 4. 2024  |  Mladina 17  |  Kolumna

V zraku visi tesnobno vprašanje: se bližamo veliki, svetovni, jedrski vojni – vojni vseh vojn in zadnji vojni? In prej ko ne pesimističen odgovor: taka vojna je mogoča, četudi vplivni politiki, npr. Netanjahu, vojne prav izzivajo zato, da bi politično preživeli. Tudi omejene vojne pa imajo svoj srk, kot črne luknje so. Hkrati ni avtoritete, nekakšne svetovne vlade, ki bi konflikte preprečila ali jih, če so že sproženi, ustavila.

Približek taki avtoriteti so bili nekoč Združeni narodi. A zgolj zato, ker je med velesilami veljal nekakšen mirovni konsenz. Ko je izginil, so ZN izgubili moč. Supersile zdaj ostro tekmujejo in se posredno, na primer v Ukrajini, celo vojskujejo. Za vsako nevarno krizno točko (Tajvan, Perzijski zaliv, Koreja …) se za hrbtom lokalnih igralcev skrivajo velike sile. Položaj je kaotičen, nepredvidljiv, konflikti se kar vrstijo.

Za tem nemirom sveta se skrivajo razni procesi.

Družbenim dajeta pečat predvsem neoliberalni kapitalizem in kriza liberalne demokracije. Prvi prav fevdalno razslojuje družbe, jih dela negotove, zmedene, konfliktne. Etablirana politika bolj kot večini streže kapitalu in lobijem in tako uničuje sam smisel demokracije, ki naj bi bila vladavina ljudstva za ljudstvo. Razočarani, jezni volivci se zato obračajo k populistom in skrajnežem, ti pa, če pridejo na oblast, položaj poslabšajo, saj so praviloma nedemokrati in še manj socialni, hkrati pa minimizirajo podnebno krizo, največjo grožnjo časa.

Notranja konfliktnost družb in držav se preliva v konfliktnost med njimi. Zaostrovanje spremlja relativno pešanje Amerike in vzpon novih sil, zlasti Kitajske. Amerika se še ima za gospodarico sveta, a nesporno najmočnejša je le še vojaško. Zato se geopolitika preureja, Zahod pa v razmerju do svetovnega juga postaja osamljen. EU v lastno škodo slepo pluje v ameriški brazdi, čeprav bi lahko bila s svojimi potenciali in avtonomijo v glavi enaka Ameriki in Kitajski.

V vakuumu sesutega povojnega mednarodnega reda, novih razmerij moči in spopadanja supersil nastaja strupena vojna psihoza. O vojni se razmišlja kot o uporabnem orodju, svet se oborožuje kot blazen, jastrebi po vsem planetu se celo igračkajo s scenariji o zmagoviti omejeni jedrski vojni. Pod črto: v drugi hladni vojni smo, morda nevarnejši od prve, ki je svet pripeljala na rob jedrskega spopada. Namesto iskanja miru velja geslo: kjer je vojna, se lahko zasluži.

Vse to se dogaja v krizi okolja, zlasti podnebja. Ta civilizacijsko nov fenomen spreminja vse in jasno nakazuje prihodnost – darvinistične spopade za vodo in hrano, za niše, kjer bo življenje še znosno.

Manj se govori o tem, da spreminjajoče se podnebje že spreminja nas, ljudi. V zavest in podzavest se plazi tesnoba pred prihodnostjo in nekateri mladi ljudje zato nočejo imeti otrok. Zaradi klimatskih sprememb trpi tudi fizično zdravje, viša se zlasti smrtnost starejših. Vročine, sunkoviti vremenski preobrati in podobni pojavi, pravijo nekatere raziskave, pa vplivajo neposredno na možgane in nas delajo bolj popadljive, paranoidne, depresivne, jezne, sumničave. To slabša medčloveške in navsezadnje tudi meddržavne odnose. Kakorkoli, slabšanje našega osnovnega okolja nas gotovo ne bo izboljšalo, kvečjemu nasprotno.

Toda podnebne krize se niti približno ne lotevamo ustrezno. Svetovne »elite« tu odpovedujejo, kriza zato dodatno slabša položaj v politiki, ekonomiji, sociali, zdravstvu … Zato še več nelagodja, tesnob, strahu pred veliko, vseuničujočo vojno.

Taka ultimativna vojna nikakor ni nujna, neizbežna kot smrt. Če bo izbruhnila, zlepa ne bo stvar zavestne odločitve. Toda s procesi, za katere vemo, da so slabi, a jih povsod ženemo naprej, se verjetnost take vojne veča; zgoščajo se razmere, ko jo lahko sprožijo nesrečna naključja ali zgrešene kalkulacije. Putin je na primer mislil, da bo zlahka pregazil Ukrajino, Zahod je domneval, da bo s sankcijami spravil Rusijo na kolena, Izrael si domišlja, da si lahko z orožjem dolgoročno zagotovi varnost sredi morja sovražnikov. In take zgrešene kalkulacije delajo politiki, ki veljajo za racionalne. Kaj pa norci, skrajneži, fanatiki, ki tudi prihajajo na oblast, in to v svetu, kjer se jedrsko orožje kopiči in širi, kjer vlada vojna psihoza in kjer je tudi pri vojskovanju vedno bolj zraven umetna inteligenca, ki pa kdaj »halucinira«.

V bistvu preprečuje veliko vojno le strah pred medsebojnim uničenjem. To ni dovolj, svet se temeljito spreminja, nevarnosti se množijo, vzorci mišljenja in (ne)reševanja kriz pa ostajajo enaki. Podnebno krizo ženemo naprej, ker ne priznavamo, da gre v temelju za krizo družbe, ki se noče spremeniti – in zato spreminja (uničuje) okolje. Naturi bi, če smo dobre volje, morda nalagali nekoliko manj bremen, družbo pa pustili nedotaknjeno.

Tako ne gre, vrstni red je napačen. A rešitev je načeloma preprosta: politika naposled prevzame primat odločanja, trdo obdavči bogate, obvlada naftne, tehnološke, orožarske … korporacije in dobi denar za resnični zeleni prehod. Pomaga si s podporo navadnih ljudi, ki jih klimatske spremembe najbolj prizadevajo. A že tu je težava: navadni ljudje trdo delajo za preživetje in se nočejo odrekati, dokler ne bo očitnih sprememb »zgoraj«. Ni druge rešitve, kot da se prizna politično-socialno-ekološka realnost in za začetek obdavči visoke in bogate. A za to bo očitno potreben oster upor »spodaj«. Ga bodo prinesle šele ekokatastrofe? Pravočasno?

Brez sprememb ne bo niti globalnega sodelovanja, še nikoli tako nujnega. Planet je celota, človeštvo pa ga jemlje kot skupek ločenih parcel, ker je sámo tako razparcelirano in človeštvo samo deklarativno. In se raje vojskuje kot sodeluje. Dokler se bijejo male vojne – mala ubijanja, pa grozi velika, ultimativna, zadnja vojna – veliko ubijanje. Zato je tako pomemben mir.