Komentar / Letta in Draghi

dr. Bogomir Kovač

26. 4. 2024  |  Mladina 17  |  Ekonomija

EU se je ob koncu mandata sedanje evropske komisije in pred junijskimi volitvami evropskega parlamenta znašla na novem križišču svojih iskanj. Pesimisti bi zapisali na brezpotju. Naj nadaljuje z novo širitvijo in različnostjo ali pa se naj raje posveti svojemu reformiranju in večji enotnosti? Oboje je namreč institucionalno težko združevati, še težje voditi. EU kot leseno železo deluje že dolgo, očitno predolgo. Pred 30 leti je španski zgodovinar Josep Fontana ponudil deset zrcalnih zgodovinskih pogledov na njeno prihodnost. Od barbarskega in krščanskega do zrcala napredka in večvredne izjemnosti. EU je v 21. stoletju ostala pred zidom – ekonomskim nazadovanjem in prazno identiteto skupnega evropejstva. Združenih držav Evrope politično ne moremo dobiti, ekonomsko pa brez tega zaostajamo za globalnimi konkurenti. Novo iskanje rešitev naj bi ponudili dve poročili o poglabljanju enotnega trga in konkurenčnosti. Obrat je očiten. EU namesto novih institucij in pravil išče uresničljive ekonomske politike in ukrepe. V ospredju je funkcionalna konkurenčnost, geostrateško pozicioniranje EU. Bo to rešitev evropskega rebusa?

Evropo so njene intelektualne in politične elite vedno dojemale kot prostor izjemne zgodovinske identitete. Samo Evropa ima sposobnost ustvarjanja edinstvenih institucionalnih sistemov, ekonomskih rešitev. EU je zgolj nova posebna uresničitev te večne evropske teleologije, ki zase in za druge rešuje univerzalne naloge človeške civilizacije. Tržna družba in sodobni kapitalizem, liberalna demokracija in socialna država so evropski izumi. Žal stara kombinacija grškega logosa, krščanske religijske tradicije in razsvetljenstva ni zgolj emancipacijski projekt, temveč tudi del strahot njenega kolonializma in imperializma. Ta zgodovina politične moči, kot pravi Popper, je torišče mednarodnega kriminala in množičnih pobojev. Evropa je tako vedno znova sredi političnih, ekonomskih in vojnih ciklov protislovna zgodovinska alternativa. In v tem klopčiču tiči tudi danes.

Evropski projekt v preobleki EU je od leta 1957 nesporno uspešno zagotavljal politični mir, socialno vzdržnost in ekonomski napredek. Toda ekonomske nedorečenosti in sosledje kriz po letu 2008 so povečali socialna tveganja in politično negotovost. Gospodarska rast je v EU zadnjih 15 let več kot dvakrat nižja kot v ZDA, EU izgublja svoj konkurenčni položaj in delež v mednarodni ekonomiji. Leta 1990 pomeni slabo četrtino svetovnega BDP, danes zgolj 15 odstotkov. EU ekonomsko izgublja bitko z vsemi velikimi konkurenti, njena tržna globalizacija je končala v usodni deindustrializaciji. Težave tičijo v sami institucionalni zastavitvi EU ter krizi njenega vodenja in upravljanja. Seveda skupaj z zablodami ekonomskih politik, ki enkrat žrtvujejo rast in razvoj zaradi varčevalne obsesije, drugič se izgubljajo v spornem spopadu z inflacijo. Geopolitični zaton EU je zgolj posledica teh neumnosti.

Rešitve niso zgolj v boljšem delovanju trgov in političnih oblasti, iščemo jih v novi industrijski politiki, revitalizaciji javnega sektorja in družbeni odgovornosti vseh deležnikov tržne družbe. Skratka, gre za novo ravnotežje med trgi, državo in civilno družbo. Mandat za novo politično ekonomsko agendo sta dobila dva italijanska politika in akademska ekonomista, Enrico Letta in Mario Draghi. Ponujata paket ekonomskih sprememb na enotnem trgu EU in nove prijeme industrijske politike na področju konkurenčnosti. Skupina okoli Lette v enotnem trgu vidi ključno središče razvoja EU. Ne poseže dlje, ko bi ob postopni prevladi desnega populizma in suverenistov enotni trg lahko postal zadnje oporišče obstoja EU. Prinaša pa tri pomembna sporočila. Prvič, enotni trg obrača navzven, kot sredstvo globalne konkurence in hkrati pametne zaščite. Drugič, vanj vključuje peto področje tržnih svoboščin: znanje, izobraževanje in inovacije. In tretjič, enotni trg močno povezuje s finančnimi mehanizmi, javnimi in zasebnimi kot del zapolnjevanja kapitalske unije (ECU). Bistvo novih rešitev tiči v jedru finančnega kapitala in ne dela. Javne investicije niso dovolj, potrebujemo poslovno mobilizacijo zasebnega kapitala, zlasti 33 tisoč milijard zasebnih prihrankov. Nova rešitev je torej v financiranju EU s strani evropskih državljanov. Ne rešuje EU svojih ljudi, temveč ti rešujejo EU. To je ta »krasni novi svet« nove stare bruseljske elite.

Letta svari pred čakanjem in mencanjem, stavi na »velike igralce« korporativnega sveta in politike. Draghijev prispevek še čakamo, dobimo ga po volitvah, kar ni naključje. Draghi napoveduje radikalne spremembe z vidika evropske globalne konkurenčnosti. Nasprotuje fragmentaciji EU in pričakuje poenotenje, centralizacijo politične moči, njegovo poročilo je najbrž sredstvo za naskok na vrh evropske komisije, namesto von der Leynove. Zavzema se za novo kombinacijo industrijske politike, skupne investicije v javno dobro, mreženje javnega in zasebnega kapitala, napoveduje nov pakt za evropsko konkurenčnost kot skupno vodilo rasti in razvoja. In tudi tu so v ospredju dohitevanje ZDA, novo sodelovanje s Kitajsko, poslovni pragmatizem brez ideoloških ovir. Deset makro področij konkurenčnosti so cepili s tremi ključnimi usmeritvami: uresničljivostjo, javnimi dobrinami in ključnimi razvojnimi viri. Matrika obeta s svojo konkretno agendo, pa tudi z vsebinsko konvergenco obeh poročil. Seveda bo zanimivo, Draghijeva strateška agenda EU bo trčila ob Orbánovo vizijo primarne suverenosti držav. Madžarska prevzema polletno vodenje sveta EU 1. julija 2024.

Poročili o enotnem trgu in konkurenčnosti ponujata nov strateški pristop k reševanju EU. Evropska komisija je z njima pohitela zaradi političnih nevarnosti zasuka proti sedanji enotnosti EU. Draghi in Letta ponujata drugačen ekonomski pristop, toda stare politične premise. Še vedno vizijo EU rešuje finančni kapital, njen dosedanji pogrebnik.