Grega Repovž

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas za civilno družbo

V preteklih dneh so politične stranke odtekle zadnji formalni krog priprav na evropske volitve in predstavile dokončne kandidatne liste. Prav mučno je bilo opazovati krpanje teh list strank tako imenovane leve sredine.

Naj bomo najprej razumevajoči. Levica je svojo listo sestavljala že v času internih volitev, del strankinega notranjega »mirovnega sporazuma« je bila tudi izbira poslanke Nataše Sukič za nosilko liste Levice na evropskih volitvah. Nataša Sukič je bila dolga leta ena vodilnih slovenskih aktivistk, ima jasna in kakovostna stališča, že drugi mandat je poslanka Levice, ambiciozna, vendar volivcev na personaliziranih volitvah (na primer županskih in seveda tudi evropskih) ne prepriča. Zato že danes vemo – to kažejo tudi javnomnenjske ankete –, da Levici zelo verjetno ne bo uspelo priti do poslanskega sedeža v evropskem parlamentu – pri čemer je to, da je na zadnjem mestu na listi Luka Mesec, tudi malce podcenjujoče do volivcev. V podobnih razmerah je kandidatno listo sestavljala SD – v času, ko se je stranka pobirala po aferi sodna stavba. Izbira in določitev kandidatov na evropski listi SD je potekala v senci volilnega kongresa in notranjih bojev za prevzem stranke, a nazadnje so na prvo mesto uvrstili nadomestnega poslanca Tanje Fajon Matjaža Nemca, na zadnje pa Milana Brgleza, oba sta že evropska poslanca. Malce bleda, s sicer pravimi stališči, a oba delujeta nekoliko omledno.

Edina stranka levega pola, ki se je zadnjih pet mesecev intenzivno ukvarjala s svojo listo za evropske volitve, je Gibanje Svoboda. Že oktobra so v stranki začeli razmišljati o tem. Na tem mestu bi v normalnih razmerah zapisali, kako dobro, da vsaj največja stranka ve, kako pomembne so evropske volitve. Seveda tega ne moremo zapisati. Vse, kar je ta stranka v preteklih treh mesecih počela na temo evropskih volitev, je bil namreč – le s temi besedami je to mogoče opisati – napad na razum povprečnega državljana. Česa tako neresnega in amaterskega si ne bi znali niti izmisliti. Po vseh velikih napovedih pa iskanju nosilca liste, ki bo hkrati kandidat za komisarja, javnem preigravanju imen in promoviranju porodničarja Aleksandra Merla kot odličnega nosilca liste, čeprav se z evropsko politiko ni nikoli ukvarjal niti ljubiteljsko, smo na koncu dobili slabo in neprepričljivo listo s spodobno, a nekarizmatično nosilko Ireno Jovevo, da bo mera polna, pa so nanjo uvrstili še obrambnega ministra Marjana Šarca, ki je takoj pohitel javno oznanjati, da mu do te kandidature sploh ni. Vse skupaj je podcenjujoče, če že ne žaljivo.

Se omenjene stranke sploh zavedajo, v kakšno stisko so s svojimi neprepričljivimi listami kandidatov spravile levo volilno telo? Ki seveda ve, da so te volitve prelomne, ker se moč skrajno desnih strank v Evropi tako povečuje, da se lahko celotna celina znajde v primežu nevarnega populizma. Še več: ta opozorila prihajajo iz vseh teh strank – pri čemer pa so se isti politiki sami volitev lotili popolnoma neresno in nazadnje pred volivce stopili s šibkimi kandidatnimi listami. In so se dejansko bolj ukvarjali z razpisi referendumov, s katerimi naj bi domnevno na evropske volitve privabili več volivcev. Mar ni vse skupaj preveč podcenjujoče do volivcev?

Slovenska civilna družba je izredno močna. In ko začuti, da se krhajo demokratični standardi, se vedno odzove. Res je, odzove se predvsem v času vlad Janeza Janše, s protesti, javnimi nastopi, organizacijo pravne pomoči, umetniškimi intervencijami v času in prostoru. A morda je čas, da se odzove tudi zdaj. Če namreč Levica, SD in Gibanje Svoboda niso bili zmožni pripraviti niti ene res močne evropske liste, liste, ki bi sporočala, da je Bruselj tudi slovenska prestolnica in da je evropska politika tudi »naša« politika, mar se ne bi morala tokrat – in to ravno v času, ko imamo na oblasti tako imenovano levo vlado – ta civilna družba spet odzvati in sama nastopiti z močno listo kandidatov in s tem pokazati tudi »svojim« strankam, da takšnega odnosa do volivcev in evropskih volitev preprosto ne dopušča? Seveda ne vemo, ali je civilna družba tega zmožna. Rok za oddajo kandidatnih list se izteče 10. maja. Govorimo torej o enem tednu. Pa vendar: ta civilna družba je znala organizirati najbolj neverjetne kolesarske proteste. Znala je pripraviti umetniške prireditve, ki so presegale domet marsikatere institucije. Ta civilna družba je dejansko zminirala oblast Janeza Janše in njegov avtoritarizem, ta civilna družba je navsezadnje »dovolila« Robertu Golobu, da se poskusi kot premier. Da, to je slovenska civilna družba.

So torej vse te organizacije, ki so pripravljale proteste in obranile demokracijo v tej državi, zmožne sestaviti listo devetih kandidatov – tudi zato, da pokažejo omenjenim trem strankam, da ne dovolijo (več) tega podcenjevanja, predvsem pa zato, da bodo tako imenovani levi volivci dejansko imeli možnost izbire na volitvah in da jim ne bo treba izbirati le med politiki, ki bi radi imeli dobro službo, evropsko sinekuro in nov zaznamek v življenjepisu, ne zmorejo pa niti ene res radikalne misli v imenu svojih državljanov?

Ker to je bistvo demokracije. Javnost lahko vzame stvari v svoje roke. Pa čeprav šele zadnji teden.