Komentar / Siva miš

dr. Bogomir Kovač

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Dvajseta obletnica slovenskega vstopa v EU na prvi maj leta 2004 vzbuja mešane občutke. Ob proslavljanju uspehov lahko govorimo tudi o zapravljenih priložnostih. Peta in največja širitev EU v zgodovini je zahtevala številna prilagajanja starih in novih članic. V tem trenutku – v marsičem prelomnem – sta trčili pripravljenost stare EU in velika družbena transformacija postsocialističnih držav. Slovenija je bila med njimi najbolj razvita in najbolje pripravljena. Dejansko je veliki evropski trojček, vstop v EU in Nato ter prevzem evra, prevzela prva. To velja tudi za zgodnje predsedovanje Svetu EU tri leta po vstopu. Ves projekt lahko še danes uporabljamo za učno uro dobre diplomacije, projektnega menedžmenta in vodenja države. Skratka, mlada in mala država je tedaj postavljala mejnike, sebi in tudi drugim, kar se kasneje ni več zgodilo. Slovenija je zlasti po letu 2010 vedno težje krmarila med številnimi evropskimi in lastnimi krizami. Izgubila je avreolo najbolj prodorne nove članice in se utopila v sivini bruseljskih labirintov. Seveda, Slovenija veliko bolj potrebuje EU, kot unija potrebuje nas. Zato je njena stabilnost temelj našega obstoja v XXI. stoletju.

Širitev EU je vtkana v njene institucionalne temelje od samega začetka. Politično povezovanje držav zaradi miru in ekonomskega razvoja je najprej odgovor na povojno ureditev Evrope, kasneje na hladno vojno, danes glede geostrateških spopadov. Štiri širitve EU pred letom 2004 so zajemale zgolj ekonomsko razvite države s primerljivimi političnimi ureditvami. Peta širitev je zajela manj razvite bivše socialistične države. Na zahodu so to razumeli kot preseganje »jaltske delitve«, pravo ekonomsko zmago liberalnega kapitalizma. Sistemski pristop so dorekli že v Kopenhagnu leta 1993. Ideja je bila preprosta, a tudi protislovna. EU se lahko notranje razvija s pomočjo in na račun širitve, enotnost EU krepi njena različnost. Dotedanje tranzicijske improvizacije »washingtonskega konsenza« so zamenjali sistemsko opredeljeni pristopni pogoji, načini pogajanj in zahtevane institucionalne reforme. Vse je postalo del novega pravnega in ekonomskega reda EU. Nadzorovan prehod je spodbujal menedžment sprememb pri kandidatkah in hkrati širil zaupanje stare EU do novih članic. Pod črto: dobili smo enega najbolj konsistentnih in učinkovitih projektov izgradnje EU.

Širitveni pok leta 2004 je dobra ilustracija: pred tem je EU štela 15 držav in 385 milijonov prebivalcev, po pridružitvi desetih novih članic (EU 10) pa 74 milijonov več. Težava je bila velika razvojna različnost, tudi institucionalna in socialna. Tržne reforme, zlasti bančna in podjetniška, niso bile nikjer do kraja izpeljane, javni servisi, zlasti sodstvo in javna uprava, tudi ne. Zato so bili kasneje socialno-ekonomski rezultati slabši od pričakovanj, vladavina prava in človekove pravice pa tudi. Številne države so imele svoje »sponzorje«, Nemčija je stala za Poljsko, skandinavske države za baltskim trojčkom, Grčija podpira Ciper, Avstrija Slovaško. Slovenija takšnih botrov ni imela. Francija je EU-10 pospremila zadržano, zaradi povečanega vpliva Nemčije. Španija in Portugalska sta po širitvi in vstopu manj razvitih izgubili del finančne pomoči in zahtevata posebne ugodnosti. Stroški širitve so vznemirjali Nizozemsko in tedaj tudi Veliko Britanijo kot članico EU. Dejansko pa so s širitvijo pridobili vsi, stara in nova EU, le da nekateri bolj drugi manj. Kot vedno so to bolje izkoristile razvite članice, širitev trgov in kapitala je povečala akumulacijo »zahodnega« kapitala. Tudi znotraj EU 10 je bila dinamika različna. Bolj in hitreje so napredovale manj razvite države (Poljska, Češka, Slovaška), razvitejša trojica (Slovenija, Malta, Ciper) pa je napredovala manj, saj so bile te države bolj ranljive v kriznih razmerah. V slavni krizi (2009–2013) so jo bolje odnesle države z lastno valuto (Poljska, Češka) kot večina z evrom. Ekonomske koristi so eno, politična protislovja drugo. Na splošno je relativna ekonomska zmagovalka vseh širitev Irska, poraženka pa Grčija, medtem ko je politično najbolj problematična Madžarska. Slika »velikega poka« torej ni črno-bela.

Slovenski primer je vsekakor »zgodba o uspehu«, če uporabimo stari slogan LDS. Za majhno in mlado državo je EU najboljši politični ščit, za odprto in izvozno usmerjeno gospodarstvo najbolj učinkovito ekonomsko okolje. »Evropa zdaj« je bil slogan komunistov konec osemdesetih in ne osamosvojitvenih nacionalistov. Vstop v EU je tako poenotil tradicionalno razcepljeni politični razred, legitimnost vstopa je primerljiva z ono ob osamosvojitvi. To je bil dober politični kapital, nadgradila ga je izjemno profesionalna pogajalska trojka Potočnik, Mrak in Erjavec, strokovna, preudarna in učinkovita. V EU smo vstopili kot najbolj razvita in pripravljena članica EU-10, s trdnimi javnimi financami, obvladljivo inflacijo in visokim deležem izvoza. Nekateri so videli problem v stranpoteh privatizacije, drugi v gradualizmu, tretji v prehitrem prevzemu evra, prevladi »nacionalnega interesa« pri prevzemih podjetij … Toda napake so se začele stopnjevati po vstopu, s pregrevanjem gospodarstva in zadolževanjem (Janša) ter slabim političnim odzivom na krizo (Pahor). Leta 2013 smo se komaj izognili nastavljeni pasti znamenite »trojke« (EK, ECB, MDS), mali reprizi grškega scenarija. Nato je Slovenija zabredla v težave, hitre menjave vlad in reformne improvizacije – v pravo nasprotje države, relativne zmagovalke širitvenega poka 2004.

Slovenija je po dvajsetih letih zrela članica EU. Uspela je izkoristiti ekonomske prednosti unije in za zdaj ohraniti tudi demokratično zaledje v politični kulturi. Po letu 2004 je napredovala hitreje od povprečja EU, postala je evropsko prepoznavna, a ne tudi izstopajoča država. Danes je bolj siva miš kot kokodakajoča kokoš. Zaradi klavrnih petelinov, kakopak!