Komentar / Ne grem …

N'toko

10. 5. 2024  |  Mladina 19  |  Žive meje

Na junijskih evropskih volitvah ne bomo glasovali le za evroposlance, ampak bomo odločali tudi o treh referendumskih vprašanjih. Ne znam jih niti našteti iz glave, vem pa, da bo vse to potekalo na isti dan. Pred nami bo na glasovalnem pultu prava izpitna pola, na kateri bomo lahko obkrožali množico imen, zakonskih in proceduralnih predlogov. Predlagatelji v Gibanju Svoboda se niso niti potrudili zakriti preračunljivosti, na kateri temelji takšna odločitev – zelo naravnost so nam povedali, da nas poskušajo z asortimajem kulturnobojnih tem zvabiti na volitve, za katere sicer ne kažemo nobenega zanimanja. »Saj vemo, niste najbolj zadovoljni z delom vlade, niti ne poznate naših kandidatov. Pravzaprav ne veste, kaj evroposlanci sploh počnejo … Ampak hej, kaj pa konoplja? To vam je pa všeč, a ne? In ne pozabite, Janša je proti evtanaziji, a hočete, da spet zmaga janšizem?« Tej potezi politični strategi pravijo »aktivacija liberalnega volilnega telesa«. In zelo nazorno kaže, kaj vse je narobe z liberalnimi strankami.

Leta 2022 se je ljudstvo množično udeležilo volitev in poklonilo Gibanju Svoboda rekordnih 41 poslanskih sedežev. Nobena stranka v zgodovini Slovenije ni imela več moči in bolj jasnega mandata, da uresniči svoj program. Ne samo to, nova vlada je nastopila v času pokoronskega gospodarskega okrevanja, investicijskega buma in rekordno nizke brezposelnosti. Bil je popoln čas za uresničevanje demokratične volje ljudstva. Toda po zadnjih podatkih monitoringa Glasa ljudstva je bilo v dveh letih uresničenih le osem vladnih zavez od 122. Ljudje se upravičeno sprašujejo, kaj se je zgodilo z njihovimi glasovi. Kje je reforma zdravstva? Zakaj je inflacija še vedno nad evropsko ravnijo, zakaj ni proti draginji živil drugega ukrepa kot stran primerjaj-cene.si? Zakaj se med poglabljanjem stanovanjske krize javna zemljišča namesto na stanovanjski sklad selijo v zasebne investicijske posle? Zakaj so pogajanja s sindikati javnega sektorja obstala že ob najbanalnejših vprašanjih plačnih usklajevanj? Zakaj je RTV v podobno slabem stanju kot pod Janšo? Zakaj ograja na meji še vedno stoji?

Vem, da je ponavljanje tega dejstva že klišejsko, ampak Gibanje Svoboda je prišlo na oblast po zaslugi protestnikov in civilne družbe, ki so dve leti pripravljali teren za alternativo Janši in celo izvajali predvolilne kampanje za liberalni blok. Velik del programa je dobesedno prekopiralo iz protestniških zahtev, legitimnost pa gradilo na podlagi dialoga s civilno družbo … namesto stranka se je celo poimenovalo »gibanje«! Od prvega dne mandata pa je s civilno družbo v vojni. Tako rekoč vsi predlogi, ki jih proizvedejo nevladne pobude in sindikati, se ustavijo na mizi Klemna Boštjančiča in drugih ministrov iz kvote Svobode. Vprašajte kogarkoli in vam bo zaupal, da je enako frustriran kot vi: pri tej vladi ni mogoče nič premakniti. Zaradi tega je stranka, ki že tako nima razvitega terena, ostala praktično brez organskih vezi z delom družbe, od katere je odvisna njena verodostojnost. Lani poleti se je zdelo, da so poplave dale vladi priložnost za rehabilitacijo negativne podobe – da je končno našla skupni projekt s širšo družbo in z njo sodeluje v boju proti ekološki krizi. A namesto da bi bile poplave temelj za vzpostavitev organskih vezi s prebivalstvom, so postale izgovor za ustavitev vseh drugih projektov, vlada pa se je dokončno zabarikadirala v varčevalni bunker. Danes, ko se bližajo volitve in Svoboda prvič pogreša participacijo civilne družbe, bi jo rada zvabila nazaj v svoj tabor in ji ponuja nekaj kulturnobojnih reformic – seveda takšnih, ki je nič ne stanejo.

Upam, da civilnodružbeni akterji ne bodo zgrabili za vabo, da ne bodo ponovno skočili v »Gremo volit« kampanje in pošiljali svoje simpatizerje na volitve. Zakaj bi reševali kariere političnih oportunistov, ki si njihove podpore niti najmanj ne zaslužijo? To ni le izraz mojega siceršnjega prezira do evropske parlamentarne demokracije – tudi največji zagovorniki parlamentarizma morajo po lastni logiki bojkotirati te volitve!

Kajti če naj bi imela demokratična ureditev kak smisel, je to ravno možnost, da ljudje na volitvah kaznujejo prelomljene obljube svojih kandidatov. Edina moč, ki jo imamo kot volivci, je v možnosti, da ne glasujemo. In obratno, če bomo kljub prelomljenim obljubam sprejeli cinično ponudbo oblasti in se pustili zvabiti na njen žaljivi referendumski šov, bomo dokončno pokopali vse projekte, ki bi se še utegnili uresničiti. Vprašajmo se: kaj bo bolj prisililo Svobodo k spremembi kurza v prihodnjih dveh letih – uspeh ali poraz na evropskih volitvah?

Seveda ne znam napovedati, kako se bo referendumski teater vladnim strankam dejansko obrestoval. Morda bo trik deloval, morda bomo spet popustili izsiljevanju in v strahu pred Janšo šli reševat riti politikom, ki so nas dve leti ignorirali. Morda bo strategija eksplodirala Golobu v obraz in bodo kulturnobojna vprašanja na volitve pripeljala več desničarjev kot liberalcev. Nekaj pa je jasno: če bo junija spet slavila desnica, to ne bo zato, ker preostali volivci nismo izpolnili svoje dolžnosti, ampak ker je niso izpolnile liberalne stranke. Je mogoče, da volitve potekajo drugače kot v senci neizpolnjenih obljub sedanje vlade? Ji res verjamemo, da si danes želi slišati, kaj si mislimo o »preferenčnem glasu«? Dajte no – ljudje so pred dvema letoma na volitvah povedali, kaj si želijo, in dali Svobodi neomajno moč, da to uresniči. Tudi če upoštevamo dolgotrajnost postopkov, čas za učenje in nepredvidene ovire, je jasno, da vlada glede ključnih družbenih vprašanj svojih volivcev ni poslušala. Ista vlada nas danes vabi, naj »se aktiviramo« in »povemo svoje mnenje« o povsem marginalnih predlogih, ki bi jih sicer brez težav uzakonila prvi dan mandata, če bi to želela. To ni demokracija, to je perverzija demokracije. Že tako izvotljeni proces se spreminja v prazen medijski šov, v katerem se lahko ideološki bojevniki na TV-soočenjih prepirajo o vplivu marihuane, medtem ko veliki posli tečejo naprej brez kakršnegakoli inputa volivcev.