Komentar / Rebus

dr. Bogomir Kovač

10. 5. 2024  |  Mladina 19  |  Ekonomija

Obisk kitajskega predsednika Xi Jinpinga na začetku maja 2024 v Evropi, skrbno izbran izbor držav in sogovornikov, vzbuja neverjetno pozornost. Kitajska je danes druga najpomembnejša globalna velesila, najučinkovitejši model sodobnega kapitalizma vodijo komunisti. Oboje povzroča zadnja leta v ZDA in EU protislovne in tudi zmedene odzive. EU je v dilemi, ali je Kitajska zanjo politična partnerica, ekonomska konkurentka ali geostrateška nasprotnica. Morda bo leto 2024 glede tega prelomno. ZDA in EU dobivajo v tem letu novo politično vodstvo, Kitajska utrjuje svoje. Geostrateška zaostrovanja njihovih razmerij ne koristijo nikomur, igra z ničelno vsoto vodi v nesmiseln spopad za prevlado sveta. EU bi lahko igrala pomembno vlogo vmesnega pomiritvenega člena. Toda ne kot sporni jeziček na tehtnici prevlade ene ali druge nasprotne strani, ZDA in Kitajske. Bolj lahko deluje kot ključni vmesni člen na skupni tehtnici globalne miroljubne koeksistence.

Kitajsko politično vodstvo se vrača v EU po petih letih, po izhodiščni pandemijski krizi leta 2019. ZDA in EU so v njej iskale kitajsko strateško odgovornost, na Kitajskem pa so prepričani o ameriški zaroti. Odnosi so se politično še poslabšali po rusko-ukrajinski vojni, ko je Kitajska zavzela do obeh vojskujočih strani in zaveznikov uravnotežen odnos. Ekonomsko pa so se odnosi zaostrovali že vrsto let. Kitajska je danes najbolj dinamična in konkurenčna globalna sila, ki ogroža ekonomski položaj ZDA in še bolj EU. Ta se je pod ameriškim vplivom začela ekonomsko zapirati, Kitajska pa se želi še naprej povezovati. Kitajska je nekdaj delovala protekcionistično, sedaj pa zagovarja globalizacijo. ZDA in EU pa zahtevajo v imenu ekonomskega nacionalizma deglobalizacijo. Kitajska vodi enotno, centralizirano in dolgoročno zunanjo politiko, v EU vsaka članica rešuje v Pekingu svoje interese, pogosto na kratek rok in nepovezano. Narobe svet, kamor se obrnemo.

Kitajski izbor treh gostujočih držav, Francije, Srbije in Madžarske, seveda ni naključen. Francija je leta 1964 prva odprla diplomatske odnose z Maovo Kitajsko, hladni vojni in histeričnemu antikomunizmu navkljub. De Gaulle se je tedaj edini postavil po robu ameriški prevladi v Evropi in podobno vlogo Peking danes pripisuje Macronu. Srbija prav tako nosi protiameriško agendo, leta 1999 so ameriški bombniki nad Beogradom porušili kitajsko veleposlaništvo, ponudili pa podcenjujoče opravičilo. Srbija kljub agresiji ob razpadu Jugoslavije pooseblja politično hipokrizijo Zahoda, glede odcepitve Kosova in tudi balkanske luknje vstopa v EU. Orbánova Madžarska je lakmus politične vzdržljivosti EU. Hkrati pa je ostala zvesta kitajski pobudi kitajskega ekonomskega povezovanja 16 + 1 in ostaja odprta za kitajske investicije. Ekonomski pragmatizem je del kitajske diplomacije, uporniška drža članic do prevlade ZDA in politične hipokrizije EU pa merilo politične podpore. In to je edino pravo sporočilo selektivne Xijeve evropske turneje.

EU in Kitajska imata diplomatske odnose od leta 1975, seveda takoj po Kissingerjevem obratu v odnosu do Maove Kitajske. Do leta 1995 so ostali zamrznjeni, toda leta 2003 so jo že pospremili s prvim strateškim dokumentom o partnerstvu. EU in ZDA so na Kitajskem videle predvsem velik notranji trg, prostor neposrednih investicij, cenenih ponudbenih poti, akumulacije kapitala in prisvajanja dobičkov. Toda kitajski kapitalizem so vodili komunisti, načrtno in taktično. ZDA in EU so se tu ujele v lastno neoliberalno past. Kitajska v dobri neokolonialni maniri obvladuje ključne strateške surovine, obvladuje tudi visoko tehnologijo, večjo produktivnost in konkurenčnost je obrnila v izvoz blaga in kapitala. Zato danes Kitajska ni več politična partnerica, temveč ekonomska konkurentka, geostrateška nasprotnica Zahoda. ZDA se dejansko pripravljajo na frontalni spopad, EU bi se temu lahko izognila. Toda kako?

EU ima dve možnosti. Ali privoli v ekonomsko logiko povezovanja ali politični konflikt, v ideološke poglede ali ekonomski pragmatizem, v sledenje ZDA ali geostrateško ekvidistanco do obeh velesil. Kitajska je danes največja trgovinska partnerica EU, petina uvoza EU izhaja od tam, skoraj desetina izvoza, trgovinski primanjkljaj je leta 2023 skoraj 300 mrd evrov. Bilo bi logično, če bi v odnosih prevladal ekonomski pragmatizem, politični dialog spornih tem, od človekovih pravic do podnebnih sprememb in varnostne politike, pa bi obravnavali ločeno. Ekonomski protekcionizem je star trik ekonomskega razvoja, toda običajno vodi v politične konflikte, ekonomska soodvisnost pa je lahko način miroljubne koeksistence. Kitajska je v močnejšem položaju in ponuja ekonomske rešitve, EU je šibkejša in postavlja politične pogoje, zahteva ekonomsko zaščito pred kitajsko konkurenco. Za EU je kitajski odnos do Rusije ključno merilo sodelovanja, za Kitajsko evropska osamosvojitev od usodnega vpliva ZDA. Sončni paneli, električna vozila, polprevodniki … so politični drobiž, podobno kot obojestransko priznanje vsesplošnega subvencioniranja nove stare industrijske politike. EU lahko sledi velikopotezni kitajski spremembi kapitalizma in temu doda nekaj dodatne socialne politične note, lastni ščepec levičarskega liberalizma znotraj naraščajočega desnega populizma in katastrofičnega nacionalizma. Shizmo partnerstva in konkurenta, ki prerašča v nasprotnika, je treba obrniti na glavo. Konkurent je lahko partner, če ni nasprotnik. In to je edina logika nove svetovne ureditve, ki ne vodi v novo svetovno vojno.

Kitajska potrebuje EU, da bi ohranila politični status quo na globalni sceni. EU potrebuje Kitajsko za svoje ekonomsko preživetje. Rebus je rešljiv. Zahteva zgolj večjo simetrijo moči in kulturo miru, obojestransko umiritev ZDA. EU mora zgolj postati ravnotežna sila tega strateškega trikotnika. To je njen ekonomski domet in edino politično poslanstvo.