Grega Repovž

17. 5. 2024  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Uvodnik / Pismo Arnetu Hodaliču

Spoštovani Arne, dvakrat, trikrat sva se v življenju mimobežno srečala, kar niti ni čudno, saj delava v isti panogi. Iskreno, meni je bilo vedno malo nerodno, ker sem že vse življenje tvoj navdušenec. Če bi se malce pohecal, eni so imeli Indiano Jonesa, jaz sem imel tebe. Tvoje reportažne fotografije so mi odpirale svet, predvsem neverjetna barvitost ljudi z vseh celin, vedno tako svobodni, tako drugačni, vedno tako močni in zanimivi. Ko sem bil najstnik, si v moje življenje prinašal svet. Barve, veliko barv, veliko ljudi, obrazov. Bil si prinašalec barv.

V soboto zvečer je na izboru evrovizijske pesmi zmagal Nemo, nebinarna oseba iz Švice. Seveda mi ta svet in njegova zloba nista neznana, a moram priznati, da me je vseeno šokiralo in tudi prizadelo, ko so le nekaj minut po razglasitvi zmage družbena omrežja zalile grde in žaljive objave. Spaka, ogaba, naj izgine, kam je šel svet. Vse to o mladi, prijazni osebi, nežni in nasmejani. Tudi sam sem dovolj dolgo na svetu, da vem, da tovrstne spremembe v družbi povzročajo frustracije in tudi strah, nevednost in negotovost pa pogosto rodita zlobo in grdo hudobijo. A to ne odvzema tem ljudem odgovornosti, tudi če so neuki in slabo izobraženi, pod vplivom RKC ali pa politike. Noben človek si ne zasluži takih zmerljivk, zanje ni opravičila. Potem pa sem na Facebooku naletel na tvojo objavo, Arne. Naj jo opišem za bralke in bralce: na fotografiji si na telo Nema z evrovizijskega nastopa nalepil svojo glavo, spodaj pa zapisal: »Da ne bom preveč starokopiten si bom po vzoru letošnjih nastopov na Evroviziji za promocijo moje knjige oblekel mini krilo, nadel debel umeten kožušček iz rož, smuknil v mrežaste nogavice in si obul copatke s cofi. Poslovni uspeh mi je že zagotovljen!« Nisi bil zelo grob, ne nesramen, ne hudoben, in vendar me je tvoja objava globoko razočarala in tudi prizadela, seveda tudi dejstvo, da je kar 3000 ljudi stisnilo všeček za tvojo objavo. Mar je to mogoče, ravno Arne Hodalič, človek, ki je prinašal barve, ki je kazal, da je svet širši od teh dolin in gričev, da je nekje več svobode in da bo ta nekoč prišla tudi sem?

Arsen Dedić začne pesem »Ne daj se, Ines« z naslednjimi besedami: »Ne daj se, Ines . . Ne daj se godinama, moja Ines … Drukčijim pokretima i navikama …« Zakaj navajam ravno ta del ravno te pesmi? Ker govori o tem, da se je treba boriti, garati – da ostaneš enak, enakih načel, kot si jih zagovarjal, ko si bil mlad in res svoboden. Rojen si leta 1955, spoštovani Arne, ravno malo premlad, da bi bil udeležen v boju žensk, da so lahko začele nositi kavbojke. Zamudil si tudi boj moških, da lahko nosijo dolge lase, spete in razpuščene. Kako so se v šestdesetih zgražali nad tem »poženščevanjem« moških, marsikatero dekle pa je ostalo pred vrati šole, če se je prikazalo v kavbojkah. Ampak danes tudi babice nosijo kavbojke. To je bila bitka tistega časa. In te bitke so stalnica človeštva. Kot pravi Dedić: da to lahko razumeš, se moraš držati svojih gibov in navad iz mladosti, ne smeš popustiti. Ja, garati moraš.

Veliko bitk za svobodo je bilo od takrat, večjih, manjših. Seveda so med njimi tudi večje: za volilno pravico, za svobodno odločanje o rojstvu, za to, da nezakonski otrok ni več za družbo pankrt. A glavne so bitke, ki jih vodijo mladi. Ti premikajo meje, vsakih deset, petnajst let pade kakšna meja v naših glavah. Seveda je težko sprejemati te spremembe. Vedno obrnejo vse na glavo. Zadnjih deset let so si končno upali na plano, v javnost, pred svoje starše in prijatelje, pred nas vse, stopiti ljudje, ki jim spol ni tako relevantna kategorija. V resnici se nič takega ni zgodilo. Ne želijo imeti okovov spola. Ne želijo biti definirani. Tako se dobro počutijo, tako jim odleže, s tem odložijo, kar jih ovira in utesnjuje. Moram ti povedati, da jih ni tako malo. Povsod so, le ponekod so preganjani, zapirani, tepeni in predvsem skriti. A marsikje se premika. Mlajšim sledijo tudi starejši, ki tega niso zmogli storiti v prejšnjih desetletjih – ker so bile družbe do tega še preveč trde in neizprosne. Ampak danes lahko. Mar ni to nekaj najboljšega? Mar ni to, da lahko vsak diha in se – če si ravno to izpostavil – oblači točno tako, kot mu paše, tisto, za kar si se tudi ti boril? In mar ne vemo vsi, da je bil prav spol – ne za naju, ki sva moška – stoletja ječa, da so bili to trdi in težki okovi? Mar ni svet danes, ko so ženske enakopravne, stokrat, tisočkrat boljši in lepši? Mar ne bi torej danes objeli še teh ljudi, ki pa ne želijo nobene definicije, ki nočejo biti zaznamovani s spolom? Zakaj bi nas to motilo?

Spoštovani Arne. Nikar ne vzemi tega kot napad. Nikakor ni mišljeno tako. Spet se bom skliceval na Arsena Dedića, takole pravi v nadaljevanju pesmi: »Ja neću imati s kim ostati mlad ako svi ostarite, i ta će mi mladost teško pasti … A bit će ipak da ste vi u pravu, jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno …« Ostani torej raje moj več kot Indiana Jones in ostani na tej obali. Ti mladi so ok. In super je, da so, kar želijo biti. Pomisli, kakšen pogum ima Nemo, koliko bojev je za tem, da lahko na koncu nastopiš svoboden, tak, kot si, na nekem takem dogodku, kot je evrovizijska pesem. Takim ljudem jaz pravim bojevnik. Tak Indiana Jones 2024. Še več: tak Arne Hodalič 2024.