Komentar / Kmetijstvo

dr. Bogomir Kovač

17. 5. 2024  |  Mladina 20  |  Ekonomija

Skupina Panvita, eno osrednjih in redkih slovenskih agroživilskih podjetij, doživlja lastninsko preoblikovanje in dokapitalizacijo. Vanjo vstopa hrvaška storitvena družba Mplus za zdaj kot finančni vlagatelj, dokapitalizacija pa naj bi omogočila širitev in krepitev Panvite. Zgodba je navidezno preprosta in razumljiva. Panvita potrebuje kapital za poslovni razvoj, hrvaška družba svoje četrto poslovno področje. Smo na stičišču nekakšnih strateških poslovnih sinergij, toda zamegljenih poslovnih modelov in interesov prodajalca in kupca. Strateško partnerstvo je za zdaj bolj neoprijemljiva poslovna zgodba. Toda čas poslovne setve je pravšnji, politični kaos v obeh državah ravno pravšnji. Glede stanja slovenskega kmetijstva in agroživilske industrije so reči jasnejše. Kot država z značilno podobo kokoši izgubljamo še zadnje preostanke pridelovalnih in predelovalnih tržnih verig. Strateška prehranska suverenost Slovenije je vedno manjša, zgrešena gospodarska politika je tod usodnejša kot drugod. Hrana je preprosto javno dobro, zadeva javni interes države, četudi tiči v tržnih labirintih zasebnega kapitala. Panvitin prevzemni dramolet zveni v obeh deželah enako, pomeni pa za vsako nekaj drugega.

Začnimo s presenetljivim spoznanjem. Kmetijstvo ni romantični biznis, preprosta dejavnost prejšnjih stoletij, kjer potrebujete nekaj »zdrave kmečke pameti«, pridne roke in obvladljivo mehanizacijo. Nasprotno, tehnološko, organizacijsko in tržno velja za bolj zahtevno in kompleksno panogo od marsikatere druge industrije. Hrana je preprosto strateška surovina, politično in socialno občutljivo blago, ekonomsko zelo tvegana dejavnost. V njej se združuje nepredvidljivost naravnih danosti, zahtevnost zdravju neškodljive proizvodnje, tudi glokalizacijski trk globalnih procesov in lokalnih potreb, pa dramatična shizma med javnim in zasebnim. Na globalni ravni vse to vedno bolj obvladujejo velike korporacije, običajno zunaj regulatornih okvirov držav. V EU je kmetijska politika ohranila tradicionalno mrežo podpor za kmetijsko dejavnost, ohranitev podeželja in odpornosti proti naravnim danostim. Premisleki o rekonstrukciji ekonomskega sistema, plodnem povezovanju države in gospodarstva, javnega in zasebnega, se najbolj razkriva prav tu, v agrobiznisu. Zato država tod ne bi smela zgolj popravljati tržnih napak, temveč aktivno sooblikovati to gospodarsko panogo. In tega pri nas še danes ne razumemo.

Slovenska slika tod ni rožnata. Še leta 1995 je bil delež kmetijstva v BDP nekaj nad 2,8 odstotka, leta 2005 le še 1,6 odstotka, pa leta 2015 zgolj 1,2 in danes smo pri odstotku. Kmetijski delež v BDP pada, strateški pomen kmetijstva pa ne, in to je problem. Lani je bila vrednost kmetijske proizvodnje 1,6 milijarde evrov, bruto investicij je bilo za 350 milijonov, različnih subvencij 308 milijonov, kar pomeni, da razvojni potencial panoge pokriva država. Toda med skoraj 73.000 zaposlenimi je zgolj 4500 plačanih delavcev, vse drugo so samozaposleni. Torej je ta sektor daleč od podjetniških voda, agroživilska podjetja so redkost, bolj gre za način življenja podeželskega prebivalstva. Znotraj teh okvirov je težko vzpostaviti lastne tržne verige pridelave in predelave hrane, prehransko suverenost, če ni institucionalnih pogojev. Zadružništvo kot obliko povezanosti od spodaj navzgor smo zanemarili, agroživilska podjetja smo večinoma razprodali tujcem, podobno velja za trgovino. Deležniki delujejo razbito in nepovezano, država je videti že trideset let povsem izgubljena. Veliko je govorjenja o konsenzu, trajnostnem prehranskem sistemu in suverenosti, malo pa je pravih dejanj. Celo predsednica države je problemom posvetila poseben forum, Golobova vlada ima tod že drugo ministrico, strateško pomembne odločitve agroživilskih podjetij pa gredo svojo pot. Primer Panvite je zgolj dokaz tega.

Seveda, odločitev zasebne družbe je domena lastnikov. Polaničevi so se v novi generaciji odločili za kapitalizacijo premoženja, ki so ga pridobili v privatizacijskih procesih, poceni dokupe in konsolidacije lastništva. To je v agrarnem kapitalizmu legitimno in legalno, tako so in bodo najverjetneje ravnali tudi drugi. Podobno velja za tuje kupce, hrvaški so v večini, ki imajo za seboj večje trge, močnejše finančne vire in smelejša prevzemna podjetja. Toda Panvita ni zgolj družba za 700 zaposlenih delavcev z več kot 100 milijoni evrov prometa, nanjo se veže 1700 družinskih kmetij, 3000 ha državnih kmetijskih zemljišč. Zato so zasebne poslovne odločitve Skupine Panvita družbeno tako pomembne in politično občutljive. Poslovne razmere so se zadnja leta zaostrile, trg surovin podražil, težje je ekonomsko obvladovati proizvodnjo, še bolj prodajo, pa obvladovati denarni tok in financirati razvoj. Vse to je razumljivo, dogovorjeni prevzem z dokapitalizacijo teoretično omogoča rešitve, prevzemno podjetje ima tudi več znanja s poslovnim prestrukturiranjem. Če se zalomi, bodo tveganje nosili država in delavci, ne pa lastniki in vodilni menedžerji. Neznank o poslovni prihodnosti Panvite je veliko, protislovnim izjavam o dometih in namenih skupine Mplus ni videti konca. Malce pod črto, Slovenija svojega Darka Horvata že ima, Hrvaška nanj morda še čaka.

Kaj torej storiti? Bodo regulatorji zmogli postaviti vsaj omejitvene pogoje kupcu, ki očitno vstopa v zanj povsem nov biznis? Kako bo država zaščitila prehransko suverenost, če bodo tuji lastniki ravnali v nasprotju z njenimi interesi? Bi lahko pravočasno zagotovila fiskalne pogoje za ohranitev konkurenčnosti, dvig dodane vrednosti, privlačnost panoge? Bi razvojno zmogla oblikovati prehranske verige, zadržati in razviti nove ponudnike, zagotoviti stabilnost in varnost hrane? Vprašanja ostajajo brez odgovorov. Dosedanji prevzemi rešujejo lastnike, država pa ostaja brez potrebnih strateških opor. Očitno potrebujemo novega Matijo Gubca!