Grega Repovž

24. 5. 2024  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Uvodnik / Kakšno družbo si sploh želimo?

Stranka Levica se je tokratne volilne kampanje lotila na zanjo nenavaden način. S plakati z napisom Varnost na zeleni podlagi je namreč polepila Slovenijo, ta teden pa je napis na teh istih plakatih dobil nadaljevanje: Varnost … sta blaginja in mir.

Seveda ni namen tega zapisa ocenjevati kampanjo Levice. A beseda varnost, ki jo je uporabila stranka v svoji kampanji, je dejansko v tem trenutku temeljno ideološko vprašanje po vsem svetu. Za to gre – a ne varnost v vojaškem smislu. Varnost (občutek varnosti) je namreč nekaj, kar – ne da bi se res ves čas zavedali – dejansko poganja in usmerja odločitve vsakega posameznika v malodane vsakem trenutku. A k temu je treba dodati še nekaj: občutek varnosti je hkrati tisto, kar kljub razvoju, gospodarski rasti, vse večji vednosti in znanju hkrati tudi najbolj izginja iz povprečnega življenja. Izgubljen ali odsoten občutek varnosti je izvor stiske, zato je ni bolj resne stvari od varnosti oziroma občutka varnosti – le da si posamezniki le redko sami pri sebi dejansko rečemo, da govorimo in razmišljamo o varnosti. Razmišljamo o službi. O službi za nedoločen čas. O denarju. O rešitvi stanovanjskega vprašanja. O okoljskih spremembah. O cenah. O dostopnosti zdravnika. O dostopnosti študija. A to so vse misli o varnosti. Oziroma bolj natančno rečeno: o odsotnem občutku varnosti.

A hkrati tudi ni bolj ideološke besede od besede varnost in hkrati ni bolj politično zlorabljene stvari, kot je vse, kar je povezano z občutkom varnosti. Še več: današnji vzpon desnice je dejansko utemeljen na odsotnem občutku varnosti oziroma celo ustvarjanju občutka nevarnosti. A odsoten občutek varnosti ne izhaja iz migrantov, ampak iz odstotne vizije prihodnosti. In v tej točki prihajamo do bistva: iz česa torej izhaja občutek varnosti oziroma njegova odsotnost? Iz družbene ureditve. Sodobna družbena ureditev, kapitalizem današnjega časa, je ta občutek velikemu delu ljudi preprosto vzela. Ne počutijo se varne in prav nič ne kaže, da se sploh kdaj bodo.

Če smo zelo nazorni in malce pretiravamo, imamo dve ponudbi. Prva, desna, neoliberalna pravi, da je treba ljudem omogočiti, da si varnost zagotovijo sami. Nizki davki, vitka država, uvedba tržnih mehanizmov na vse več področjih bodo ljudem na koncu omogočili, da jim bo v žepu ostalo več denarja, s čimer si bodo lahko zagotavljali varnost. Na banalni ravni: več ko bodo ljudje sami imeli denarja, ker jim ga ne bo pobrala država, boljši varnostni sistem bodo lahko imeli, postavili si bodo lahko boljše ograje okoli svojih hiš, kupili boljša protivlomna vrata in okna, kar jih bo najbolje ščitilo tudi pred brezdomci, reveži in – seveda – migranti, torej vsemi, ki se razlikujejo od te družbe, v kateri vsi ljudje le še pridno delajo, a jim tega denarja ne pobere ne država ne nihče drug, saj – končno – sami razpolagajo z denarjem. A v to je skrito še eno sporočilo današnje skrajne desnice, vse bolj pa tudi običajnih konservativnih in liberalnih strank. Da obstajajo tisti drugi, pred katerimi se je treba zaščititi. In oni nam to zaščito ponujajo.

Se zdi pretirano? Poglejmo drug primer. Skoraj vse zahodne države, s Slovenijo vred, so se v zadnjih 20 letih umikale s stanovanjskega področja, skoraj vse so tudi dovolile, da so stanovanja postala navadno investicijsko blago. Cene stanovanj niso ponorele le v Sloveniji, skoraj celotna zahodna Evropa in ZDA se srečujejo z naravnost nezaslišano stanovanjsko revščino, kjer že mladi iz srednjega razreda ne morejo vstopiti na stanovanjski trg. In ni bolj izgubljenega občutka varnosti, kot je prav ta, ki izhaja iz dejstva, da si ne moreš zagotoviti lastnega bivališča. Še pred nekaj vrsticami smo pisali o teh, ki si bodo lahko sami zgradili ograjo okoli svoje hiše, in tistih, ki jih ogrožajo, reveži, migranti – mar ne bo antagonizem med tistimi, ki imajo stanovanje, in tistimi, ki do njega več ne morejo priti, enak? Mimogrede: kaj je že značilnost najbolj razvpite stanovanjske stavbe v Sloveniji, palače Schellenburg? Da je okoli nje postavljena visoka ograja in da ima 24-urno varovanje. Da, bivališče, stanovanje, danes postaja temeljna razmejitvena črta v zahodnih družbah.

Vrnimo se k prvemu primeru, torej postavljanju ograj okoli hiš. Ali res ne obstaja druga pot? Si bomo varnost res lahko zagotovili le še tako? Seveda obstaja. Ta pot se imenuje splošna blaginja. Če namreč obstajajo resni davki, če torej država skrbi tudi za manj privilegirane v družbi, če torej s svojimi sistemi zagotavlja čim večjo enakopravnost ne glede na dohodke, je tudi nezadovoljstva preprosto manj. Manj je jeze. Seveda se zdi to elementarna resnica, a ne vsem: to je namreč postala neka stara zaprašena resnica, o kateri zdaj praktično nihče več ne govori, predvsem pa jo je v današnjem svetu težko narediti privlačno. Današnje mlade generacije, ki so ves čas bombardirane z izjemnimi individualnimi uspehi in seveda lepimi ljudmi (to pač nam vsem prodajajo družbena omrežja), je preprosto težko pripraviti do tega, da bi verjele v neke pojme, na katere je leglo toliko laži in tudi zgodovinskega prahu. Kako jih nagovoriti? In kako naj v to sploh verjamejo, ko pa za uspešne veljajo popolnoma drugi ljudje in drugi uspehi?

Stranka Levica je torej pravilno opredelila problem. Občutek varnosti je tisto, kar naj bi zagotavljala država. Blaginjo in mir. To je ta druga možnost. A temeljni problem ostaja: kako o tem govoriti v času, ko sta edino, kar šteje, individualna lepota in uspeh, torej, še bolj grobo rečeno, denar? Kako ljudem povedati, da je bolje, kot da si postavijo visoko ograjo okoli hiše, to, da je čim več ljudi čim bolj preskrbljenih, da je torej čim manj antagonizmov v družbi, zaradi česar ograje potem sploh niso potrebne? Kako to narediti ljudem privlačno?