Grega Repovž

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Uvodnik / »Ne, ne grem volit«

Ni bolj neprijetnega stavka za človeka, ki se vse življenje poklicno ukvarja s spremljanjem politike, kot je »Ne, ne grem volit«. In to iz preprostega razloga: ker je ta vedno znova najbolj naraven odziv, najbolj logična in človeška poteza racionalnega človeka, ki je sicer pripravljen voliti demokratične stranke, vendar pa ga vsakič znova politika razočara ali ne izpolni njegovih pričakovanj. Kako mu ugovarjati, ko ima vendar – praviloma – prav? Kako mu ugovarjati, saj vendar večina izmed nas pozna to razočaranje in ga danes izkazujejo na primer tudi vse raziskave javnega mnenja?

Politika je res že zaradi čisto človeških in osebnih pričakovanj vedno znova razočaranje, to ji je vgrajeno, ker si vsi želimo končno enkrat neko normalno vlado, premiera, politike brez afer in neumnosti, nenačelnosti in arogance, a nam kot volivcem vedno znova spodleti. Smo napisali, da spodleti nam, volivcem, ali da spodleti politikom, ki smo jih izvolili? Dejansko spodleti nam, mi smo tisti, ki smo vsakič v zadnjem krogu volitev dali glas nekomu, ki zdaj ne ravna tako, kot bi si želeli. Ampak problem ni toliko v osebi ali stranki, ki smo jo volili, ampak v naših pričakovanjih. Na volitvah se vedno odločamo tako, da poiščemo najboljši približek svojim pričakovanjem ali pa celo ravnamo taktično, torej volimo nekoga, ki nam sploh ni tako blizu, vendar pa je boljši ali primernejši kot tisto drugo, kar se ponuja (primer tega je seveda glasovanje proti skrajni desnici, ki vsakič znova poteka po celotnem demokratičnem svetu, čeprav res veliko slovenskih državljanov meni, da le mi glasujemo proti Janši in SDS; Janš je žal veliko po vsem svetu). Ko so volitve mimo, od svojega preteklega kandidata oziroma stranke pričakujemo, da bo od tistega trenutka idealni politik oziroma stranka – a kako le, ko pa že, ko smo ga volili, to ni bil?

To ne pomeni, da je z volivci kaj narobe. Le tako pač je. Kot smo zapisali: človeško je, pa še izpostavljeno naši pozabi.

Zakaj torej sploh volimo, ko pa imamo skoraj vedno cmok v grlu? Nobenega dvoma ni, da se bodo v naslednjih osmih dneh pred evropskimi volitvami oglasili pisci in komentatorji, ki bodo opisovali, da se bomo volivci v imenu višjih ciljev s stisnjenimi zobmi odločali podpreti kandidate, ki nam verjetno niso blizu, a se bomo odvlekli na volišče, da bi s tem preprečili vzpon skrajne desnice v Sloveniji in tudi na ravni unije. Veliko resnice je v tem. Še več: sami čutimo, da se kot volivci v imenu višjih ciljev celo malo žrtvujemo, žrtvujemo lasten čas, da bi podprli kandidate, ki nam sicer niso prav nič všeč, a ker so volitve, ker je to prav, ker so zastavki veliki, bomo vseeno volili. Vse to se ne sliši prav nič stimulativno niti privlačno. Ker namreč tudi ne drži. Preprosto ni res, da gremo zato na volišče.

Ker če odstranimo ves balast, je resnica trša: da, na volitve gremo iz osebnih in egoističnih razlogov. In tudi na evropske volitve ne bomo šli iz državljanske dolžnosti ali ker smo tako dobro vzgojeni državljani, ampak ker ni dvoma, da bo sicer premoč skrajnosti – seveda v tem primeru govorimo o premoči skrajne desnice ne samo med našimi evropskimi poslanci, ampak na ravni celotne unije – posegla v naš vsakdan in naša življenja. Ker o tem pa ni nobenega dvoma. Skrajna desnica ima velike možnosti, da postane prevladujoča na evropski ravni. In čeprav se zdi, da je Evropska unija neka oddaljena forma, dejansko definira več kot polovico odločitev, ki jih čutimo tudi na ravni držav. Ne iti na volitve in ne voliti normalnih demokratičnih strank, pomeni, da zavestno dopuščamo, da se bo naše življenje bistveno spremenilo – da bomo torej nenadoma živeli na popolno drugačni celini, kot živimo v tem trenutku. Na celini, kjer odločitve sprejema skrajna desnica oziroma ima nanje odločujoč vpliv. To je danes na meniju.

Ali si je torej res mogoče misliti, da z odhodom na volitve in podporo kandidatom, ki nam morda niso čisto po volji, poleg tega pa smo še razočarani nad njihovimi strankami na nacionalni ravni, nekaj žrtvujemo? Žal v tem trenutku ni bolj egoističnega dejanja kot oditi na volitve in prispevati svoj glas zoper fašizem, ki grozi Evropi. S tem ne branimo nekih postulatov, na prvi pogled morda neotipljivih človekovih pravic in svoboščin, ampak nič drugega kot svojo elementarno pravico, da se izognemo nevarnim razmeram, ki jih prinašajo nacionalistične in populistične stranke. Ker odločitve, ki jih sprejemajo politiki, vplivajo na naše življenje. Lahko nam seveda povzročajo zgolj tesnobnost – kot jo je na primer veliki večini prebivalcev Slovenije zadnja vlada Janeza Janše. Bilo je moreče in grdo. Vendar pa lahko ti politiki kar nekaj naslednjih let vplivajo tudi na mnogo več, da, tudi na naše finančno stanje, naše službe, na način življenja, na naše pravice. Politika ni nekaj oddaljenega, ampak je njena temeljna značilnost, da je prej ali slej prekleto otipljiva tudi v prostorih naše zasebnosti, celo v naših glavah. In voliti zoper moreče razmere v naslednjih letih je zelo osebno dejanje.