Komentar / Vera v čudeže

dr. Bogomir Kovač

24. 5. 2024  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je zavrglo tožbo slovenskih ribičev proti Hrvaški zaradi kazni za ribolov v domnevno hrvaškem delu Piranskega zaliva. Na razsodbo glede tožbe hrvaških ribičev proti Sloveniji še čakamo. Balkanske zdrahe pomenijo vrh pritožb na ESČP, Slovenija je tu na čelu z desetkratnikom evropskega povprečja. Ribiči niso uspeli, lov onkraj sredinske črte je sodišče označilo za sporno. Slovenija namreč meddržavnega spora o morski meji s Hrvaško ne priznava, čeprav očitno obstaja. Zanjo je namreč spor rešen v okviru arbitražnega sporazuma, s katerim se Hrvaška ne strinja. In tej jari kači političnih nesporazumov, sprenevedanj in tudi neznanja ni videti konca. Zgodbo s Piranskim zalivom smo dejansko zapravili ob osamosvojitvi, sredinska črta je zato naša usoda, tudi v tej razsodbi. Ribiči so seveda žrtev slovenskih političnih zablod glede veljavnosti arbitražnega sporazuma. Ta je v svetu merjenja realnih interesov in moči pravno precej votla in politično šibka rešitev. Mednarodno pravo je v tem klinču vedno bližje politiki kot pravu. Hrvaška je to dojela, Slovenija očitno še ne.

Ponovimo, razsodba ESČP je pričakovana in znotraj obstoječih razmer edino logična. Celo ribiči so takšen razplet dejansko pričakovali, čeprav so razočarani. Le slovenski politični vrh in del pravne stroke sta pri tem vedno znova presenečena. Sodišče se preprosto ni želelo opredeljevati do sporne meddržavne morske meje in arbitražne razsodbe. Kot vemo, je Hrvaška leta 2015 odstopila od arbitražnega sporazuma zaradi slovenskih procesnih kršitev. Sodišče je leta 2017 sicer Sloveniji prisodilo večji del zaliva, Slovenija je obveljala za zmagovalko spora. Toda Hrvaška teh odločitev ne priznava in zmagoslavje je neuporabno. Za nameček arbitražni razsodniki niso opredelili, kako naj se njihove odločitve uresničijo, kako se lahko razrešuje spor med državama, ki je tedaj že obstajal. Perverznost te razsodbe je na tej točki evidentna. Arbitraža je pravno sledila zgodovinskim argumentom Slovenije in presodila v njen prid. Politično pa je razsodba dejansko neuresničljiva, kar koristi Hrvaški. Dokler namreč obstaja nerešen spor glede morske meje, tudi v primeru arbitraže, velja v mednarodnem pravu morja načelo sredinske črte zaliva. Ta izhaja tudi iz mejne točke v zalivu, ki smo jo zakoličili na ustju Dragonje ob osamosvojitvi leta 1991. Tu leži naša izhodiščna neumnost, z odgovornimi junaki, Janšo, Ruplom in Bavčarjem, vred.

Od tod izhaja vse drugo. Slovenija beži od vsega, kar utemeljuje sredinsko mejno črto, Hrvaška se mirno sklicuje nanjo. To je tudi razlog, da smo spodbujali slovenske ribiče, da lovijo prek sredinske črte do meje iz arbitražnega sporazuma. Hkrati pa smo kaznovali z globami hrvaške ribiče, ki so lovili do sredine zaliva. Spor je leta 2022 poskušala v Zagrebu zgladiti Janševa vlada s skupnim ribolovnim območjem, toda rešitev je bila za naše ribiče še bolj škodljiva. Če je arbitražna sodba za Hrvaško nična, za obe strani obstaja zgolj pogajalska pot meddržavnega sporazuma. To pa je politična in diplomatska trgovina, kjer smo naše pomembne pogajalske adute že zapravili (EU, evro, Schengen ...). Podobno kot nismo bili pripravljeni na kompromise (varčevalci stare LB) in smo slabo izstavljali račune za skupne zaveze (nuklearka Krško). Očitno bi politična blokada Hrvaške škodovala tudi Sloveniji in njenim prebivalcem. Soodvisnost obeh držav in prepletenost ljudi sta preveliki, brez sodelovanja pa so vsi na slabšem. Smo torej v klasični zagati tragedije skupnega.

Morje je vedno edinstveno zrcalo, edino pristno opazovališče, ki omogoča, da vidite svojo celinsko podobo. Snovalci združene Evrope so spregledali pomen morja pri povezovanju držav in gradnji evropske identitete. Razmah pomorske dejavnosti je namreč zunaj zemljepisnih okvirov, ki smo jih vajeni na kopnem. In to velja tudi za balkansko razmejevanje morja po razpadu Jugoslavije. Toda politično konfiguracijo Slovenije kot obmorske sredozemske države v zaledju zaprtega Tržaškega zaliva ne določa zgolj usoda obeh mejnih stranic v Piranskem zalivu. Veliko bolj je odvisna od vloge Luke, infrastrukturne povezanosti Obale z zaledjem, pa širše turistične dejavnosti, še posebej navtičnega biznisa, tudi kmetijskega zaledja z ribištvom. Bo država na primer zmogla revitalizirati obalni pas med Koprom in Izolo, postaviti prepotrebno navtično servisno dejavnost na območju sedanje izolske ladjedelnice, povezati Sečoveljske soline z zaledjem … Vse to določa našo pomorsko identiteto, ne zgolj razmejitev Piranskega zaliva. Onkraj meddržavnih sporov bomo morda le spoznali, da nas prav morje najlažje povezuje. Na morju je razlika med teritorialnostjo in suverenostjo od nekdaj težavnejša kot na kopnem. Svobodna plovba in ribolov zahtevata nenehno dogovarjanje in sodelovanje, ratificiranje pomorskih sporazumov mora biti soglasno, sicer ostajajo brez moči. To bi morali vedeti politični voditelji, ljudje bi radi zgolj mirno sožitje, ribam pa je tako ali tako vseeno.

Najbrž bosta ribiški spor obe državi pometli pod preprogo, po skupnih debaklih v Strasbourgu se bosta raje izogibali neumnostim z globami. Zato verjetno državi ne bosta posegli po izvršbah plačilnih nalogov za pomorske prekrške, ki gredo v milijone evrov. To bi bil preprosto diplomatski škandal in tega nihče ne potrebuje. Najbolje bi bilo, če bi obe strani razumeli, da arbitražna razsodba pravno velja, politično pa je mrtva. Ljubljana ne more uresničevati nečesa, česar Zagreb ne priznava, in obratno. To je izhodišče za skupna pogajanja in iskanje novih paketnih rešitev glede mejnih in drugih nerešenih vprašanj. Tudi glede rešitev o skupnem ribolovu v širšem akvatoriju, seveda po načelu sorazmernosti glede slovenskih ribičev. Odlaganje problemov in vera v čudeže sta morda krščanska, nista pa učinkovita.