Komentar / Vojko Vojku Volk

Vlado Miheljak

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Dva leva

»... Veste, kje so bile milostne usmrtitve? ’Gnadetot’. 1. decembra 1938 Adolf Hitler zadolži zdravnike, določene po imenu, ki naj izvršijo ’gnadetot’ pri duševnih bolnikih. Petsto šestdeset, mislim, jih je šlo iz celjske bolnišnice direktno potem v koncentracijsko taborišče.«
— Metka Zevnik. (TVS, 23. 5. 2024

»Referendum o evtanaziji in legalizaciji marihuane je nastavljena igra, ki jo je država vsilila ljudem in se tako otresla velike moralne odgovornosti. Dobro ve, da gre za boj med življenjem in smrtjo. ... tokrat bomo kristjani na referendumu izpovedali svojo veroizpoved: v življenje ali v smrt. Kdor bo dal svoj glas življenju, ima v cerkvi kaj iskati; kdor pa bo glasoval za smrt, pa naj v prihodnje ostane kar doma.«
— Z vsakim džojntom, ki ga ni pokadil, se je škofu Štumpfu zmanjšala moralna verodostojnost (Vestnik, 27. 5. 2024)

»Na podlagi včerajšnjih dogodkov, ki so nezaslišani, in pokola v Rafi smo se v slovenski vladi odločili, da ne bomo čakali na drugo skupino, na julij, ampak da bomo zaradi svojega ogorčenja nad tem, kar se dogaja v Rafi in v Gazi, izvedli priznanje še ta četrtek.«
— Premier Robert Golob je napovedal še eno priznanje Palestine v istem mesecu (TVS, 28. 5. 2024)

»Če sem prav obveščen, svetovalec premiera za zunanjo politiko Vojko Volk priznanju Palestine nasprotuje. En človek zaustavlja celotno državo. Koalicija je sedaj tako sestavljena, da imajo v njej posamezniki disproporcialno moč in delajo zadeve po svoje. Predsednik vlade pa je na javnem dogodku rekel, da smo Palestino že priznali. Glede na našo zakonodajo in postopke je vprašanje, koga zavaja – domačo ali mednarodno javnost.«
— Milan Brglez o nadministru za zunanje zadeve (Objektiv, 25. 5. 2024

Hja, končno! Bolje prepozno kot nikoli? Da se pač ta sramota umakne z dnevnega reda. A ni najbolj sramotno, da bomo Palestino priznali tako pozno. Mnoge evropske »demokratične« države bodo še počakale na »ugodni trenutek«. Sramota je nenehno sprenevedanje. Golob je spet naredil retorični salto mortale, potem ko je 9. maja že razglasil priznanje, ga je v torek spet napovedal. A ni povedal več stvari. Namesto patetične izjave, da ne bomo več čakali druge skupine za priznanje, bi moral povedati, zakaj nismo v prvi skupini, ki nas je vabila in tudi že priznala Palestino. Poleg tega ni povedal, kaj bi bilo, če se v noči na ponedeljek ne bi zgodil zadnji, a ne poslednji kruti pokol. Bi še omahovali?

A zakaj omahovanje? Morda je premier čakal na dovoljenje svetovalca za zunanjo politiko, ki vseskozi pazi, da smo usklajeni z »zavezniki«. Zavezniki? A z Ameriko, katere poglavar je pripravljen prenašati izraelski genocid nad palestinskim ljudstvom zgolj zato, da ne bi imel dodatnih težav na volitvah? Denimo, zahtevo tožilca ICC-ja po izdaji naloga za aretacijo Netanjahuja je Biden označil za »nezaslišano«!? Ob takih zaveznikih res ne potrebuješ sovražnikov. In ob takih svetovalcih Golob ne potrebuje zlobne javnosti. Sploh menim, da bi o odnosu slovenske politike do genocida v Gazi in še zlasti o zarečenih obljubah priznanja bilo za spomin in opomin za naslednje rodove vredno spisati belo knjigo.

Nič manj licemerni niso vsi tisti s krščanske desnice, ki animirajo volivce in volivke z agitacijo proti pravici do evtanazije. Čeprav se referendumsko vprašanje z etičnimi dilemami evtanazije sploh ne ukvarja, ampak zgolj preverja podporo predlogu zakonske ureditve nečesa, kar sicer že obstaja kot neodtujljiva pravica za tiste, ki (na primer z asistenco v tujini) izberejo tak način končanja življenja. Soočenje na TVS je pokazalo vso desničarsko in krščansko izprijenost. Metka Zevnik, ki jo poznamo že iz otrokoljubnega tandema z Alešem Primcem, je primerjala prostovoljno človekovo izbiro dostojnega končanja trpljenja in/ali brezperspektivnega kliničnega vegetiranja z razvpito zakonsko ureditvijo in prakso prisilnih evtanazij v nacistični Nemčiji. V duhu rasnohigenskih argumentov so nacisti pripravili zakonsko podlago in akcijski načrt prisilne sterilizacije (izvršenih je bilo približno 400.000, ob tem je bilo nekaj tisoč smrtnih izidov zaradi zapletov pri posegu) ali evtanazije po zelo ohlapnih merilih brezperspektivnosti življenj neozdravljivo telesno obolelih in prizadetih, duševno bolnih in nerazvitih, nepopravljivo vedenjsko disfunkcionalnih. Izvršenih je bilo več kot 200.000 umorov. Program so izvajali v celotnem rajhu in tudi v anektiranih deželah. Tako so junija 1941 tudi iz psihiatričnega zavoda v Novem Celju odpeljali 357 bolnikov v eksekucijski center na gradu Hartheim pri Linzu, kjer so jih uplinili … A najhuje je, da je ob tej zavržni primerjavi na televizijskem soočenju molčala celotna skupina nasprotnikov evtanazije. Med drugimi krščanski demokrat Cigler Kralj ter celo dve zdravnici (Tina Bregant iz SLS in Alenka Forte iz SDS). In ta molk je bil zgovoren …

Seveda pa se je proti človekovemu dostojanstvu in svobodi vselej postavil tudi vrh slovenske RKC. Dolga leta je žargon pravšnjosti slovenskega klera določal nadškof Rode, ki se je med drugim proslavil z izjavo o »sramotnem« 55. členu ustave, ki da je v »nečast dežele«. Ali ko je kritiziral zgrešeni koncept laične šole in ga primerjal s pasjo dresuro za nemške ovčarje. Pa z definicijo ateista: »Umre ti oče, ti ga neseš in ga zlekneš v kanto. To bi bil čisti ateizem!« In celo, da je duhovniška pedofilija »statistično irelevanten pojav«. A odkar je Rode odšel iz fronte v generalštab, kot se je sam izrazil, je štafetno palico prevzel škof Štumpf, ki nenehno ščuva, seje sovraštvo do tujcev, migrantov, drugačnih. In v referendumski agitaciji je grozil vernikom z ekskomunikacijo, če bodo glasovali po svoji vesti. Škofovska konferenca pa je to obscenost posredno podprla.

Upajmo, da bodo volivci, volivke, tudi verujoči, Štumpfu in vrhu RKC zaloputnili vrata.