Komentar / Rešitve na mah

Bernard Nežmah

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Pamflet

Pred tednom so Združeni narodi izglasovali resolucijo o genocidu v Srebrenici. Srbske čete pod vodstvom generala Ratka Mladića so tedaj pobile več kot osem tisoč muslimanov. Danes v srbskih deželah ostro protestirajo, v srbskem delu Bosne pretijo z odcepitvijo. Resolucija, ki se kaže kot gesta humanosti, pa ima dve veliki preusmeritvi. Ni dvoma, da se je tam dogodil največji množični pokol po drugi vojni v Evropi. Na haaškem sodišču so bili potem zaradi zločinov obsojeni glavni akterji, od Mladića naprej. Toda ko svetovna organizacija glasuje, ali je grozodejstvo pokol ali genocid, se spreminja v žirijo Evrovizije, ki z glasovi odloči, kdo bo glasbeni šampion Evrope. Genocid ima težo kot pravna kategorija, glasovanje političnih delegatov je deplasirano. Sploh v Združenih narodih. Ti so na začetku vojne v Bosni razglasili Srebrenico z okolico kot varovano območje Združenih narodov. Tja so poslali vojaške enote, ki so dve leti onemogočale srbsko zavzetje mesta. In zakaj se je dogodil pokol oz. genocid? V nekem trenutku so vojaški poveljniki modrih čelad pod pritiski Mladićevih enot odredili umik in mesto predali kruti usodi.

Tedanji sekretar ZN Butros Butros-Gali ni izdal absolutnega ukaza, da se njegovo vojaštvo za nobeno ceno ne sme umakniti, saj zagotavlja varnost življenja obkoljenim Bošnjakom. Imel je podporo NATA in njegovega letalstva, da bi onemogočil pokol, a ni storil nič. Trideset let potem pa Združeni narodi žrtvam in njihovim svojcem podarjajo resolucijo o genocidu. Cinizem, ki zakriva lastno soodgovornost za grozodejstva.

V Evropi ni dneva, ko bi iz številnih ust ne slišali sintagme izraelski genocid v Gazi. In slovenska vlada je dokončno sklenila uvrstiti priznanje Palestine na svoj dnevni red. Vsi njeni akterji že tedne tekmujejo med seboj, kdo bo izrekel bolj odločne besede obsodbe Izraela. Volitve so seveda pred vrati. Ustvarjeno je politično ozračje, v katerim so zagovorniki palestinskega priznanja napredni in človekoljubni, preostali pa nazadnjaki in malone pristaši morije. Toda kaj ima nesrečno prebivalstvo Gaze od te geste? Brez dvoma moralno podporo, a si brez dvoma želi v prvi vrsti konec morije in vojaških spopadov. Na Danskem so v parlamentu tudi glasovali za priznanje Palestine, rezultat pa je bil 21 glasov za in 83 proti. So zato brezčutni sionisti? Medijski spregled na Slovenskem je doživel nedavni arabski vrh, na katerem je palestinski predsednik Mahmud Abas obtožil Hamas, da je s svojim pobojem in ugrabitvijo talcev ponudil Izraelu izgovor za napad na Gazo. In arabski voditelji so sprejeli, da je edini politični zastopnik palestinskega ljudstva Abasovo gibanje Fatah, nikakor pa ne Hamas.

Sicer pa je ob slovenskem priznanju zanimivo slišati, zakaj tega ne storijo Francija, Nemčija in večina evropskih akterjev?

Francoski predsednik Emmanuel Macron je izrekel mirovni predlog, po katerem bi upravo nad Gazo prevzela Abasova vlada in ne Hamas, njegov zunanji minister Stephane Sejourne pa je ošvrknil španskega premiera, da je priznanje Palestini uporabil za svojo promocijo na evropskih volitvah in mu zastavil retorično vprašanje: »Povejte mi, kaj točno je špansko priznanje dan pozneje spremenilo v Gazi? Nič.«

Povsem drugače pa so se vrstile spremembe na nacionalni televiziji. Potem ko je novi svet odstavil prejšnjo upravo, je pred dnevi sklical sejo, na kateri naj bi obravnaval predlog direktorja Zvezdana Martiča o novi članici uprave, rezultat pa je bil ta, da je Martič odstopil. Ko je pred meseci predlagal svojo sodelavko na odstopljeno mesto Simona Karduma, so ga svetniki zavrnili, češ to pa ne gre, mora biti tudi formalno neodvisna od njega. Ko je tokrat prišel s kandidatko, ki je to bila, pa se je usulo po njem, da je bila v nadzorne organe nekoč postavljena s strani Janševe vlade. Zanimivo, nov zakon o RTV SLO je bil lansiran z idejo o depolitizaciji televizije. Se pravi, da ima vodstvo nacionalke svobodo, da po profesionalnih kriterijih oblikuje svoje ekipe. Ko direktor to stori, pa pride cenzorski svet, ki mu to onemogoči.

In zdaj zanimiva preobrazba aktualne nacionalke. O največjem dogodku, kot je bil spopad sveta z direktorjem, sramežljivo poroča. Kako drugače je teklo pod direktorovanjem Uroša Urbanije. Ko so sindikat in zaposleni protestirali in stavkali zoper njegove poteze, so bile informativne oddaje polne besed njegovih nasprotnikov, pa tudi on sam je dobil v njih besedo. Gledalci smo imeli nazorni prikaz konfrontacije. Prve seje novega sveta pod vodstvom Gorana Forbicija je nacionalka na začetku prenašala, bili se paša za oči, takšnega enoumja v razpravah že desetletja ni bilo videti. A kmalu so prenehali s prenosi. Neizmerna škoda - prenos zadnje seje bi dosegel rekordno gledanost. Istemu Martiču, ki so ga pred slabim letom skoraj enoglasno podprli, so zdaj svetniki izrekali kritike o popolni nesposobnosti vodenja. Takšnega paternalizma direktorji nacionalke s strani svetnikov že desetletja niso doživeli. In to domačijskost, ko en za drugim oštevajo direktorja kot šolarja, omogoča skritost njihovega dela; če je nacionalka javna institucija, bi morale biti tudi seje njenih svetnikov javnosti dostopne. Zdajšnje stanje je restavracija partijske vladavine v starem režimu, ko o usodnih sejah ljudstvo ni nič vedelo, razen tega, kar je potem povedala zmagovita struja. Stanje, ki je posledica zakona, ki so ga promovirala z obeti, da bo nacionalko spremenil v najbolj demokratični javni medij.