Komentar / Žoganje z genocidom

Heni Erceg

31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Direktor Spominskega območja Jasenovac je nepreklicno odstopil. V Združenih narodih so sprejeli resolucijo o genocidu v Srebrenici. Parlament Črne gore se pripravlja na sprejetje resolucije o genocidu v Jasenovcu, kjer naj bi bilo ubitih 700 tisoč Srbov. In kako so ti dogodki medsebojno povezani? O, so, pa še kako, bratski narodi spet tekmujejo, namesto žoge pa si podajajo gnijoče človeške kosti. Direktor Jasenovca je odstopil, ker je neko državno telo, pa čeprav kvazizgodovinarsko, »ugotovilo«, da med oblastmi v NDH in nemškim okupatorjem ni bilo dogovora o preganjanju pripadnikov srbskega naroda na Hrvaškem leta 1941, v skladu s tem pa naj ne bi bilo niti genocida nad pretežno srbskim prebivalstvom v taborišču Jasenovac. Ampak je tam – v skladu z »znanstvenimi« trditvami – umrlo le nekaj sto ljudi, in to zaradi slabega zdravja.

Skratka, dojeli smo: genocida za časa NDH ni bilo in Hrvati niso genociden narod. O moralni ali Jaspersovi metafizični odgovornosti kolektiva za množični zločin, za katerega je vedel, a je o njem molčal ali pa malček pri njem celo sodeloval, tokrat ne bomo. Seveda si lahko zamislimo odziv hrvaških oblasti in državljanov, če bi se kdaj zahtevalo sprejetje resolucije o genocidu v Jasenovcu, ne črnogorske ali srbske resolucije z nesmiselnim številom 700 tisoč tam ubitih Srbov, ampak takšne s stvarnim, a kljub temu strašljivim številom več kot 80 tisoč.

Ker je nova hrvaška vlada zdrsnila v desni radikalizem, nas ne bi smeli presenetiti niti svetleči se panoji z napisom »Hrvati niso genocidni!«, podobni tistim s trditvijo, da »Srbi niso genociden narod«, ki so se več dni pred sprejetjem resolucije Združenih narodov o genocidu v Srebrenici bleščali po Beogradu. Resolucijo so sprejeli in na prvi pogled se zdi nepomembna. Vendar ni. Ker je vprašanje Srebrenice, kjer je tedanji vojaški in politični vrh Srbije ukazal poboj več kot 8000 Bošnjakov, še vedno nerešeno, je to postala nacionalistična mantra, čez čas pa bodo tisto, kar je bilo genocid, poskus iztrebljenja celotne etnične skupnosti, v srbskem zgodovinopisju razglasili zgolj za epizodo, v kateri je nekaj Bošnjakov v Srebrenici umrlo zaradi pljučnice ali gripe. Isto naj bi bilo veljalo za Srbe, poslane v Jasenovac, kakor razglašajo zlovešči revizionisti in desničarji, seveda ob pomoči cerkve.

Toda nikakršne resolucije, razen v smislu pietete do žrtev, ta pa je bila zunaj nacionalističnih krogov izražena že doslej, ne bodo v pomoč srbskemu narodu na poti ozdravitve in priznanja odgovornosti za vojne in zločine v BiH, Hrvaški in na Kosovu, dokler mu vladajo ljudje, kot je Vučić, tudi sami sodelavci oblasti, ki je pred 30 leti zasnovala genocid v Srebrenici. A tako kot vsak nacionalizem se je tudi srbski, nič manj nevaren od drugih, preobrazil v vulgarno karikaturo, katere glavni lik je na zasedanju Združenih narodov, ovit v zastavo z jokavim glasom klobasal proti resoluciji, čeprav se v njej srbski narod ne omenja niti z besedico. Toda vsaka politična točka je pomembna za tega rešitelja srbstva, še posebej srbstva iz mučnega, zločinskega obdobja srbskega režima, ki je kriv za pokole v Srebrenici, Vukovarju, Prijedoru …

Zato je srbski predsednik zastavo prižemal k sebi in jo poljubljal, si z njo otiral solze, zato je bil cirkus popoln, ko se je njegova celotna vlada v palači Združenih narodov »oblekla« v srbsko trobojnico, še posebej ironično pa je bilo med dvorjani videti v zastavo ovitega ministra Tomislava Žigmanova, pripadnika hrvaške manjšine.

Tako je Aleksandar Vučić, ihte v zastavo, okrog strahotnega zločina spet mobiliziral najhujšo nacionalistično nesnago, pri čemer je imel krepko podporo patriarha Porfirija, h kateremu je pred odhodom v New York šel po blagoslo v. Patriarh je tistega zgoraj, torej boga, poprosil, naj Vučiću podeli »modrost, moč in odločnost«. V poslanici pa je Srbe poučil, da predlagatelji resolucije o genocidu v Srebrenici »poskušajo srbski narod razglasiti za genociden« in da se »ne menijo za zločine nad srbskim narodom med letoma 1992 in 1995«, nato pa govoričil o trpljenju Srbov med drugo svetovno vojno, »katerega resničnosti niso presojale nikakršne nemoralne resolucije«. »O njem so pričale samo smrti brez lažnih prič, potomcev in posrednih naslednikov izvajalcev resničnega genocida.« V prevodu to pomeni, da so preživele priče iz Srebrenice lagale o tridnevnem pobijanju več kot 8000 moških in dečkov v tej enklavi, drugače kot priče »resničnega« poboja 700 tisoč Srbov v koncentracijskem taborišču Jasenovac.

A Porfirij po teh besedah še ni obmolknil, ampak je sporočil, da »odločno povzdigujemo glas in opozarjamo na popolno neresnico in poskus sramotnega zgodovinskega revizionizma, s katerim se skuša s preprosto inverzijo srbski narod, žrtev več genocidov in etničnega čiščenja, razglasiti za storilca genocida«.

Je s takšno cerkveno in politično oblastjo rešitev državljanov Srbije sploh mogoča? Je mogoča rešitev Hrvatov, pri katerih so pomemben del oblasti postali ustašofili, poleg tega pa spet odvratno relativizirajo dogajanje na morišču v Jasenovcu? Si sploh lahko predstavljamo scenarij, če bi se zgodilo nemogoče, če bi bila sprejeta resolucija o genocidu v Jasenovcu? Uf, jih že vidimo na East Riverju – ihteče, z zastavami ali brez, vendar globoko prizadete člane hrvaške vlade. Slika in prilika bratov onkraj Drine.