Grega Repovž

7. 6. 2024  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Uvodnik / Vsak glas

Zelo velika verjetnost obstaja, da bo od naslednjega tedna Evropska unija politično blokirana skupnost. In ni izključeno, da bo tako dolgo časa.

Da bi lahko pojasnili to skrb zbujajočo napoved – skrb zbujajočo zato, ker bodo politično šibko Evropsko unijo izkoristili vsi, od izraelske vlade do populistov po evropskih državah –, bomo na tej točki nadaljevali kar s citatom novinarja Boruta Mekine iz tokratne glavne teme v Mladini. Mekina je namreč pogledal samo pet let v preteklost in z zelo preprostimi podatki pokazal razmerja sil v evropski politiki: »Sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi lahko na prihajajočih volitvah Evropska ljudska stranka dobila 170 poslancev, socialisti 142, liberalci 76 in zeleni 42, s čimer sicer pridemo do števila 430, a teh 430 glasov je največje mogoče število, ki je praktično nedosegljivo. Ključno je glasovanje o novem predsedniku ali predsednici evropske komisije, kjer pa je podpora skupnemu kandidatu ali kandidatki odvisna od celotnega svežnja dogovorov o tem, katere najpomembnejše položaje v komisiji in parlamentu bodo dobile posamezne stranke ali države. Ker so nacionalni in ideološki kompromisi pri tem veliki, je velik tudi odpad glasov. Leta 2019 je bila Ursula von der Leyen, ko so omenjene štiri skupine imele višjo podporo kot sedaj, za predsednico evropske komisije izvoljena s tesno večino devetih glasov. Prepričanje, da se na evropske volitve ne splača hoditi, ker Slovenija s svojimi devetimi poslanci nima vpliva, je torej napačno.« Devet poslanskih glasov iz Slovenije ima torej letos lahko izjemno veliko težo. A ne samo to: teh devet glasov že v tem trenutku ni na isti strani. Janez Janša je v pogovoru za N1 že napovedal, da njegovi poslanci ne bodo podprli koalicije, v katero ne bo povabljena ena od dveh skrajno desnih skupin, namreč ECR. To pomeni, da že zdaj lahko z veliko verjetnostjo zapišemo, da bo dosedanjo koalicijo ljudske stranke, socialistov, zelenih in liberalcev izredno težko ponoviti. SDS ni edina stranka znotraj evropske ljudske stranke, ki si želi močnejšega povezovanja s skrajno desnimi silami. Na drugi strani pa so evropski socialisti in zeleni že napovedali, da ne bodo dali glasov koaliciji, v katero bi bili povabljeni tudi skrajni desničarji. Enako je na nacionalni ravni napovedal tudi premier Robert Golob, njegova stranka Gibanje Svoboda na evropski ravni pripada liberalcem.

A vrnimo se k Borutu Mekini. Takole pravi: »Glas za SDS na evropskih volitvah dejansko ni glas za EU ali za krepitev EU, to ni glas za katerokoli od ideologij, ki jo zastopajo štiri največje proevropske politične skupine, ampak je glas za skrajno desnico, za tako imenovane suvereniste in evroskeptike, ki si prizadevajo omejiti povezovanje EU.« Da, to je na eni strani. In tega niti ne skrivajo. Je to res tisto, kar si po 30 letih samostojnosti in izpolnjeni želji po vstopu v Evropsko unijo želimo? Tokrat bo štel res vsak glas. Izkušnje imamo: skrajni desničarji, med katere spada tudi SDS, ustvarjajo kaos in izredne razmere, ker jim to omogoča lažje delovanje. To velja za Trumpa. To velja za Janšo. To velja za Orbána. Najprej zasejejo jezo, sovraštvo, družbene konflikte, potem jih domnevno rešujejo. A vedno znova in povsod – spomnimo se samo Janševe vlade – je država njihov talec. Vedno gre na koncu dneva le za denar. Madžarska država je dober dokaz tega. Tam je že vse skoraj v lasti Orbánovega kroga sorodnikov, prijateljev in političnih sopotnikov.

Nobenega dvoma ni, da si stranke trenutne vladajoče koalicije v Sloveniji zaslužijo veliko kritik, a hkrati ni mogoče mimo dejstva, da se sicer s težkimi mukami stvari premikajo v pravo smer. Golobovi vladi lahko očitamo, da je na primer pri priznanju Palestine zavlačevala, se zapletala – ampak to je vlada, ki je priznala Palestino. Lahko ji očitamo, da RTV Slovenija še vedno ni povišala RTV-prispevka, a dejstvo je, da je prav ta vlada popolnoma umaknila politiko iz zavoda. Lahko trdimo, da ne sprejema dovolj hitro napovedanih reform, a vendar je to hkrati vlada, ki je v zadnjih letih začela uvajati največ sprememb – ne nazadnje ji je uspelo uvesti nov socialni steber, dolgotrajno oskrbo. Nobena vlada tega v resnici ni naredila, Janševa je sprejela zakon, a kaj, ko ni uredila financiranja – seveda zavestno. In koliko vlad pred to je napovedalo, da bo ustavilo zavarovalniški lobi v zdravstvu? Vse levoliberalne vlade. A le ta vlada je to izpeljala, ne da bi se karkoli poznalo pri prebivalstvu. Koliko vlad je napovedovalo, da bodo začele urejati razmere v zdravstvu – kar pomeni avtomatičen konflikt z interesi, ki štejejo stotine milijonov evrov –, a katera vlada je dejansko začela spreminjati notranja razmerja v tem javnem sistemu? So spremembe, ki jih izvaja ta vlada, za prebivalstvo naporne? Neizmerno. A drugače sprememb sploh ni mogoče izpeljati. Vse spremembe povzročajo konflikte – ker je na vsakem področju mnoštvo interesov, ki so vsa merljiva v evrih. In drži – tudi ta vlada je imela prenekatero afero. A razlika med Janševimi vladami in Golobovo je, da so bile afere tudi sankcionirane. Da so morali torej odločevalci, ki so prestopili meje dostojnosti in zakonov, politiko zapustiti.

Do vlad smo kritični vedno – eden od razlogov je tudi v dejstvu, da s tem vlade in njihove funkcionarje silimo, da dejansko ravnajo v korist najširše javnosti ali družbeno ogroženih skupin prebivalstva. To je nekakšna igra med politiki in javnostjo – tudi v času med volitvami se stvari premikajo le oziroma predvsem, če obstaja javni pritisk na politiko. A trenutno imamo vlado, ki nam ne daje občutka, da živimo v izrednih razmerah. Ki nam ne grozi. In dela velike korake, pa čeprav pri tem tudi kaj pohodi in potaca.

Zakaj vse to navajamo? Ker so izbire preproste. In ker vsak glas šteje.