Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 24  |  Uvodnik

Uvodnik / Razumeti stiske

Pred osmimi leti je kamniški trojec Matter objavil pesem Anakonda, ki je v naslednjih mesecih postala mala himna takrat mladih. Bil je čas po krizi, Slovenija je prvič spet beležila normalno gospodarsko rast, končno se je spet zdelo, da morda ne bo šlo vse v franže in v nič, da bo življenje morda spet dobilo smisel – spet so se začele pojavljati potrebe po storitvah, spet so se začele pojavljati nove službe, pa tudi povpraševanje po čem več kot le osnovnih življenjskih potrebščinah. A pesem, pri kateri je kot pevka sodelovala danes že uveljavljena slovenska filmska režiserka Katarina Rešek - Kukla, je takrat v ušesa njenih oboževalcev prinesla refren, ki je najbolje opisoval zagamani čas krize in pacanja družbe iz nje. »Edino kar je, je zdele in zdej.« Je bilo tako lažje? Da raje ne razmišljaš o prihodnosti? Trojec Matter je s svojim besedilom neverjetno zadel tisti pokrizni trenutek.

Rezultati evropskih volitev seveda niso refren iz pesmi, a razumeti bi jih morali prav na takšen način – vzeti bi jih morali in jim prisluhniti tankočutno, previdno in z veliko razumevanja. Ljudem je preprosto težko in ne čutijo, da politiki to res razumejo. Velika škoda v Sloveniji je, da država ne financira več – da, Janša je bil tisti, ki je uničil tudi to – vsakomesečne raziskave Politbarometer, ki so jo včasih delali raziskovalci na Fakulteti za družbene vede. Vsak mesec so natančno spremljali razpoloženje javnosti in tako je imela tudi politika ves čas dostop do javnih stisk in težav. Danes tega ne počne nihče več in tako smo ena redkih držav, ki dejanskih stisk prebivalstva ne pozna, edine javnomnenjske raziskave pa naročajo mediji, ki jih težko financirajo, zato so res osnovne, vezane predvsem na popularnost politikov in njihovih potez. Tako o tem, kako vre v družbi, kaj se z njo res dogaja, vemo le iz posrednih znakov, ne pa iz dejanskih podatkov. Malo podatkov imamo.

Sreča v tej nesreči je, da je slovenska družba že zelo podobna drugim evropskim družbam in državam, kjer pa te meritve dela veliko raziskovalnih inštitutov. Zato danes vemo, da je temeljna frustracija Evropejcev in tudi Slovencev predvsem in najprej ekonomska. Evropejci in Slovenci imajo dovolj »zdele in zdej«. To je temeljno sporočilo teh volitev. Kaj želimo s tem reči? Kot kažejo na primer avstrijske raziskave, je inflacija, ki se je v Evropi pojavila v času epidemije, grd pospešek pa dobila z vojno v Ukrajini, močno ošibila finančno moč prebivalstva. Vsa razmerja med cenami dela ter na drugi strani storitev in izdelkov so porušena. Počitnice so se podražile v povprečju za dvakrat. Avtomobili so v povprečju dražji za 40 odstotkov. Cene stanovanj so se nominalno tako povišale, da danes za mlajše od 40 let brez družinskih prihrankov stanovanja niso več dostopna, ker v državah, kjer morajo zbrati za polog 20 in več odstotkov celotnega zneska, ti ljudje ne morejo več dostopati niti do kreditov – četudi imajo dovolj visoke plače, da bi jih najeli. A to še ni vse: stanovanjski stroški, od elektrike do odvoza smeti, so se po vsej Evropi v zadnjih dveh letih in pol vsaj podvojili. Dohodki prebivalstva temu preprosto ne sledijo. Tega najvišji razredi ne občutijo, zato pa vse opisano z vso silo občutijo ljudje z nizkimi dohodki, enako ali še bolj pa trpi tudi celotni srednji razred po vsej Evropi. V manj bogatih evropskih državah – med katere spada tudi Slovenija – pa srednji razred nosi enako težo teh cenovnih sprememb kot najrevnejši. V Evropi in Sloveniji se živi slabše.

Ob tem je treba omeniti še en fenomen, ki ga politiki težko razumejo. Da je namreč v takih razmerah, ki jih seveda države z omejenimi viri (torej vse države) težko obvladujejo, najpomembneje, da družba čuti, da se politiki tega zavedajo. S tem ne želimo reči, da morajo o tem ves čas govoriti, ampak da morajo biti posebno previdni pri svojem ravnanju. Da ne dajejo ljudem občutka, da se njih to ne tiče. To je seveda zelo težko, saj so ljudje zaradi takšne situacije občutljivi, celo razdražljivi. V teh razmerah šteje že napačno izbran plašč, belo usnje na avtomobilskih sedežih ali pa štoparska akcija kakšnega ministra. Ta občutek, ki ga imajo danes ljudje po vsej Evropi, je najlažje opisati kot izgubljeni občutek varnosti. Ena od vladajočih strank je to zaznala, a zgolj zaznala. Če bi ga tudi razumela, bi ravnala drugače.

Sedanja slovenska koalicija ima do naslednjih državnozborskih volitev dovolj časa, da končno začne razumeti družbo. Kot smo zapisali: ima čas. A v dveh letih vseeno ni pokazala, da ima dovolj človeškosti in empatije, da bi se znala modro odzvati na to, kar res tare ljudi. Ljudi pestijo namreč za politiko drobne, nevelike stvari, nepomembnosti; računi in cene, bivanje, najemnine in dopusti, cene v najljubšem baru. Vlade, poslanci in ministri so radi vzvišeni nad takšnimi banalnostmi življenja. A to je v resnici življenje. In štiri leta so za eno življenje slehernika pomemben kos celote. Vsako leto šteje. Vsak dan šteje. Kot je pela Katarina Rešek - Kukla leta 2016: »Edino, kar je, je zdele in zdej.« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.