Komentar / Dogodek, ki ga ni

Bernard Nežmah

28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Pamflet

V intervjuju za bruseljski portal Politico je finančni minister Klemen Boštjančič izjavil, da ne vidi nobene težave v sodelovanju z morebitno skrajno desno francosko vlado, če bo na parlamentarnih volitvah v Franciji zmago slavil skrajno desni Nacionalni zbor. Takoj sta se odzvala ministra iz vrst SD Matjaž Han in Tanja Fajon, ki sta povedala, da ju zelo skrbi uspeh skrajne francoske desnice.

Nerodno, kaj to pomeni? - Vmešavanje dela slovenske politike v francoske volitve. Bodo potem francosko vlado morebitnega Narodnega zbora ignorirali, omejili meddržavne stike in zahtevali, da jo izključijo iz EU? Kakšna ideja demokracije je to, če svobodnega izbora volivcev v Franciji ne priznavajo v primeru, ko zmaga koalicija, ki jo sami črtijo?

A ker izjave čelnikov SD ne napovedujejo konkretnih političnih dejanj, jih velja vzeti le kot izražanje čustev politikov. Premier Robert Golob se je pred tednom otroško veselil ogleda finala lige NBA, medtem ko do parlamentarne proslave nacionalnega praznika samostojnosti ne goji naklonjenih čustev in jo iz leta v leto ignorira. Prva med poslanci Urška Klakočar Zupančič je nato potožila, da je zaradi tega žalostna. Hiperinflacija teatra izražanja čustev! Od predsednice parlamenta, ki v skupščini vlada s trdo roko, ki vehementno daje ukore poslancem, jim jemlje besedo, po svoje razlaga poslovnik, bi v primeru nejevolje nad predsednikom vlade pričakovali oster nastop, ne pa kalimersko žalostinko.

Notranja revizija razvpitega posla na Litijski cesti ji ponuja novo priložnost. Revizorka je izpostavila, da je trio - predsednik vlade, minister za finance in nekdanja pravosodna ministrica ravnal protizakonito, saj so nezakonito prerazporedili sredstva iz proračunske rezerve v nakup zgrešene investicije. To da prvi mož vlade izpusti slavnostno proslavo, je bagatela v primerjavi z nezakonitim vodenjem vladnega aparata. A tokrat predsednica parlamenta ni prišla pred kamere, da bi javnosti izpovedala svojo žalost nad početji državnega voditelja.

Propagandni stroj Golobovih kajpak ne sedi križemrok, njegov kabinet je medijem razposlal protinapad na revizorko, ki da krši 100. člen zakona o javnih financah, po katerem revizor sme opravljati revizije v postopkih, v katerih je poprej sodeloval.

Odlična akrobacija. Če opazovalec bančnega ropa čez teden izpove, kdo in kako je v raboti sodeloval, potem tudi ropa ni bilo!??

Zakaj je tu sploh pomembno, ali je revizorka politična devica? Če je vladni vrh kršil zakonodajo, se da objektivno potrditi, to pač ni odvisno od kapric državne revizorke Suzane Hötzl. Še bolj pregnana je ex-ministrica Dominika Švarc Pipan, ki je potožila, da je usodna revizorka ni opozorila o protipravnem delovanju. Ker ta hip ni razvidno, ali to sploh drži, poglejmo aktualno reakcijo nekdanje prve dame pravosodja. Implicira, da ker ni poznala zakonov, za dejanje ne more biti odgovorna. Ko bodo naslednjič na sodišču preganjali preprodajalca droge, se bo ta skliceval na lex Švarc, češ da je priseljenec in da pač ni poznal slovenske zakonodaje!!!

Medtem je vrh nacionalke naslovil zahtevo na vladajočo koalicijo, naj za potrebe RTV SLO poviša obvezni prispevek državljanov za njeno naročnino. Nedolžna skrb za financiranje, ki pa je v sebi koruptivna.

Kako je javna televizija poročala o revizijski bombi? Navedla je dikcijo usodnega poročila in povzela obrambo premiera in ministrov. Zgledno je navedla obe strani konfliktov, pri tem pa sama ni poiskala pravnikov, ki bi denimo predstavili, v kakšnem okviru je vlada denimo izvedla protizakonito prerazporeditev denarja. Da se je zgodila, je tu evidentno. OK, nacionalka ni vedno preiskovalka, toda v istih dneh smo gledali natančno rekonstrukcijo posojil med prodajalcem zloglasne stavbe Sebastjanom Vežnaverjem in njegovim posojilodajalcem Enesom Draganovićem. Tu nam niso predvajali besedo proti besedo, kaj pravi ena in kaj druga stran.

Nacionalka je do Golobove ekipe izredno prizanesljiva, dobesedno uslužna. Kaj ne bi, ko pa jo moleduje za dodatni denar. Je to korupcija, ko medij v interesu vladne podpore poskrbi, da bo njena medijska slika vladarjevemu krogu po godu? Noam Chomsky je prav to poimenoval kot obliko državnega oz. kapitalskega podrejanja medijev, ki ruši profesionalno novinarsko avtonomijo.

Zaskrbljeni tekst Quo vadis, RTV Slovenija? so medtem objavili štirje njeni dolgoletni sodelavci: Marjan Kralj, Marjan Lah, Boris Bergant in Zoran Medved. Njihova kritika je neizprosna: ugotavljajo, da nacionalko dejansko vodi svet, ne pa uprava, pri čemer svetniško ekipo sestavljajo nekompetentni predstavniki civilne družbe. »Ljudje, ki imajo morda predstavo o tem, kaj bi radi videli in slišali v medijih, ki delujejo pod streho RTV Slovenija, nimajo pa veliko, vsekakor pa ne dovolj znanja o ekonomiki medijev, o produkciji programov, o oblikovanju sporedov, o trženju vsebin itc.« Tekst je objavil časnik Delo na mnenjskih straneh, nacionalka pa ni povabila ne avtorjev ne drugih medijskih ekspertov v posebno oddajo ali na okroglo mizo, na kateri bi pretresali ustroj delovanja osrednjega javnega medija. Vrh RTV SLO ni alergičen le na Ruparjeve proteste upokojencev, pač pa do kakršnekoli kritike na svoj račun. Zanj velja le en zakon - nacionalka, kadar ni na vladi Janša, je apriori najboljši medij.

Ki kaže odgovornost le do vladnega vrha, ne pa do svojih gledalcev in kritik davkoplačevalcev.