Komentar / Osvoboditelji

Heni Erceg

28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Hrvaška

»Vesel sem, da sem danes tu. Zadnjič sem bil tu leta 1993, kot pripadnik HVO sem se boril v Mostarju, branil sem hrvaške interese, hrvaško državo in hrvaški narod. Znova bom, če bo treba, tudi politično storil vse, da bomo ubranili naše vrednote, vaše vrednote in obstoj hrvaškega naroda na teh ozemljih.« Je mar hrvaškemu obrambnemu ministru v glavo udarilo sonce in je zato blebetal takšne neumnosti ali je verjetneje, da je – ne ravno bogato obdarjen s pametjo – ponosno razkril resnico o tem, kar država Hrvaška vztrajno zanika – da se je hrvaška vojska borila v BiH? Tokrat je bila povod proslava ob obletnici operacije Junijske zore, med katero so »enote Hrvaškega obrambnega zbora junija 1992 osvobodile Mostar«.

Pa si oglejmo, izpod čigave okupacije je hrvaška vojska osvobajala Mostar in kaj točno je minister Anušić branil v Bosni.

Tedaj so enote HVO najprej ob zori nekega majskega dne napadle poveljstvo Armade BiH, potem pa vstopile v zahodni Mostar in na tisoče civilistov, Bošnjakov, na silo izgnale iz njihovih stanovanj. Moške so odpeljale na nogometni stadion in potem v taborišče Heliodrom, ženske in otroke pregnale v vzhodni, že popolnoma razrušeni del mesta. V taborišču Heliodrom so Anušićevi »osvoboditelji« ujete Bošnjake zlorabljali in pobijali, toda samo en dokument iz poročila vojaške policije HVO iz 15. junija 1993 – predstavljen je bil v Haagu, na sojenju vodjem hrvaške paradržave Herceg-Bosne – priča o tragični resnici: »Danes ni bilo kaznivih dejanj, zgolj etnično čiščenje Muslimanov.« Sodba, leta 2017 izrečena v Haagu, govori o »zločinskem početju«, predstavniki vojaškega in političnega vrha Herceg-Bosne pa so bili obsojeni na skupno 111 let zapora. Zaradi zločina etničnega čiščenja Bošnjakov in poskusa priključitve dela BiH Hrvaški. Pri tem zločinskem početju je sodeloval tudi tedanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman, snovalec načrta o napadu na BiH in razkosanju te države, vendar je še pravi čas umrl in se tako izognil sojenju pred haaškim sodiščem.

»Koliko je bil sam Anušić vpleten v smrtonosno dogajanje v Mostarju?« hrvaško vlado zaman sprašujejo iz Spominskega središča v Srebrenici. Koliko je pravzaprav to sploh pomembno za desničarsko moštvo, ki prek mostarske podružnice HDZ še vedno kaže pokroviteljski odnos do tega mesta. No, visoki funkcionar je zgolj nepremišljeno razkril dejansko resnico – in to ne samo mostarsko – o vojaški preteklosti, resnico, ki jo HDZ s svojimi državnimi politikami skrbno skriva, zaradi česar je bila svojčas tudi sprejeta sramotna, revizionistična deklaracija o domovinski vojni, s katero se v celoti zanikajo vsakršna politična in vojaška vpletenost Hrvaške v razkosavanje BiH, etnično čiščenje in vzpostavljanje taborišč za Bošnjake.

Eno od njih je bil prav Heliodrom, kraj, kjer se je prikazal hrvaški obrambni minister in ponosno zdeklamiral: »Tako, kot je veliko Hrvatov prišlo branit Vukovar, sem bil tudi sam leta 1993 kot prostovoljec, pripadnik Hrvaškega obrambnega zbora, tukaj v Mostarju, kjer sem branil hrvaški narod v BiH.« Pred kom je Anušić branil Hrvate, ni povedal, toda mar si ni prav s takšno »obrambo«, točneje z zločini nad bošnjaškimi civilisti in z etničnim čiščenjem njegov soborec in nadrejeni Slobodan Praljak prislužil večletne zaporne kazni, po izreku sodbe pa na haaškem sodišču teatralno spil strup?

Zato nas tako osupne predrznost tega politika, amoralno javno omenjanje medvojnih teženj Hrvaške v BiH in poudarjanje lastne vloge v medvojnem dogajanju v Mostarju kot nečesa normalnega in zaželenega. Posebej sramotna je primerjava z Vukovarjem, mestom na ozemlju Hrvaške, ki so ga napadle in ga razdejale srbske horde, branili pa so ga sami Hrvati. Toda cinizem tega izprijenca se s tem ne konča, saj ni le razkril resnice o hrvaški vlogi v vojni v BiH, ampak je odkril tudi spomenik Zora svobode pred novim Muzejem HVO. Ta v neskladju z vsakršno pieteto do žrtev stoji prav na mestu, kjer je stalo taborišče Heliodrom, skozi katero je šlo na tisoče mostarskih Bošnjakov, ki so jih mučili z lakoto in tepežem.

Samo ugibamo lahko, kakšne odvratnosti in zgodovinski ponaredki so razstavljeni v tem muzeju, kakšen je odnos do žrtev, pa vemo, zavrnili so celo njihovo neznatno zahtevo, da bi na obstoj taborišča opozarjala vsaj spominska plošča, skromno znamenje njihovega trpljenja. Nekdanjim taboriščnikom preprečujejo tudi dostop do taboriščne stavbe, tako da morajo cvetje puščati ob ograji.

Zanikanje zločinov je skupni užitek »osvoboditeljev« s teh koncev, v Mostarju ali Republiki Srbski je vse na las podobno, v Prijedoru, na primer, kjer vztrajno zanikajo zločin etničnega čiščenja in dejstvo, da so bili Bošnjaki prisiljeni na rokavu nositi bel trak, da bi jih ločili od tamkajšnjih Srbov. Vse točno tako kot na Hrvaškem, kjer je očiten primer potlačevanja spominov in brezobzirnega odnosa do žrtev velik spomenik braniteljem v Splitu, postavljen pred vhodom v vojaško pristanišče Lora, kjer je bilo med vojno taborišče za srbske civiliste iz Splita, ki so jih vodili tja, jih tam mučili in pobijali, namen tega početja pa je bilo prilaščanje njihovih stanovanj oziroma etnično čiščenje.

Zato je dan antifašizma na Hrvaškem potekal brez vsakršnega sodelovanja oblasti iz HDZ, saj junaki te stranke niso antifašisti, ampak tipi, kakršen je hrvaški obrambni minister, tipi, ki so tuja ozemlja »osvobajali« iz rok njihovih »neustreznih« državljanov. In pri tem uporabljali nič drugega kot fašistične metode.