5. 7. 2024 | Mladina 27 | Žive meje
Komentar / Zakaj desnica zmaguje
Desnica ne govori, da bodo nekoč stanovanja dostopna, da bo vojne konec in podnebje stabilno. Namesto tega ponuja občutek moči brez naporov ljubezni in sočutja.
Slovenija je nedavno dobila še eno v vrsti raziskav, ki naj bi potrjevale na Zahodu splošno uveljavljen trend: mladi se vse bolj obračajo v desno. Nova raziskava Filozofske fakultete Univerze v Mariboru je spodbudila številne analize (ena izmed boljših je nastala v prejšnji izdaji Mladine), v katerih se levičarji sprašujemo, kaj je šlo narobe. Vsako seciranje podatkov nas pripelje do zaključka, da mlade skrbijo njihova prihodnost, pomanjkanje stanovanj, vojne, okolje … Glede te točke se torej vsi strinjamo, zmanjka pa nam odgovorov na ključno vprašanje: zakaj se potem ne obračajo k levim strankam, ki obljubljajo stanovanja, blaginjo in mir? Ne le da so socialistične stranke povsod v zatonu, ampak je njihova baza povsem skopnela – po podatkih iz iste raziskave se je za levo usmerjene opredelilo pol manj mladih kot leta 2018.
Iz tega moramo razbrati, da se materialne skrbi prebivalcev ne ujemajo neposredno z ekonomskimi sporočili levih strank. Naj Levica še tako na veliko oglašuje »varnost« zaskrbljenemu prebivalstvu, to ne zaupa njenemu programu. Odkar je spodletelo vsem socialistično usmerjenim strankarskim projektom – od Sirize in Podemosa do Corbyna in Sandersa – se vera v socialdemokratsko prenovo ni vrnila. Sistem smo poskusili spremeniti od znotraj in ni nam uspelo. Ne le da nam sile kapitala niso dovolile izpeljati reform, ampak za veliki new deal v sedanji fazi kapitalizma dejansko ni možnosti, kakršne so obstajale po drugi svetovni vojni. Levica, ki nima radikalnejših rešitev, je tako obsojena na obljube o prihodnosti, v katero nihče več ne verjame. Naj bo kapitalistični status quo še tako uničujoč in nevzdržen, je v odsotnosti revolucije postal dejstvo, s katerim morajo ljudje živeti. Zato v politiki ne iščejo sprememb sistema, pač pa politično kulturo, ki jim omogoča sobivati z njegovo destruktivnostjo. In pri ponujanju te se odlikujejo desne stranke.
Prvič, desnica je ustvarila politično kulturo, ki odpravlja idejo splošne širitve blaginje. Viri so omejeni in ves svet pač ne bo živel čedalje bolje. Vsi vemo, da se bo prepad med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, le še poglabljal. In vsak pameten človek se bo poskušal namestiti v tabor prvih. Desnica omogoča pripadnikom srednjega razreda, da se zaradi trpljenja drugih nehajo počutiti slabo. Povedala jim je, da niso odgovorni za to, če kdo drug najebe. Ti si na boljšem, ker si to zaslužiš. Levičar mora ves čas opravljati rituale obžalovanja, mora protestirati, bojkotirati, reciklirati, se učiti novih pravil obnašanja, nato pa nositi moralno breme, ko nič od tega ne odpravi stisk trpečih. Če si desničar, ti ni treba imeti slabe vesti zaradi ljudi na drugi strani prepada – tam so zasluženo.
Desnica je poleg tega ustvarila politično kulturo, ki se ne pretvarja, da Evropa v svetu opravlja razsvetljensko poslanstvo. Desničarju ni treba več ohranjati nevzdržne laži, da branimo demokracijo v Ukrajini, da skrbimo za človekove pravice na Kitajskem ali varnost na Bližnjem vzhodu. Vse te klišeje, ki razjedajo levoliberalne stranke in silijo njihove podpornike v čedalje bolj zagonetne moralne labirinte, je desnica odpravila. AfD, Le Pen, Wilders, Trump in drugi so naredili veliko uslugo državljanom, ko so jih odrešili sprenevedanja, da je Zahodu mar za usodo Ukrajincev. Na bojišča po svetu gledajo kot na to, kar zares so: interesna polja velesil. Če od njih nimamo neposrednih koristi, tam tudi nimamo kaj iskati. Seveda ni treba, da bi bila to mirovniška pozicija – nasprotno, v vojnem kapitalizmu je množično pobijanje po svetu dobrodošel ekonomski pojav. Tako je desničarju tudi dovoljeno, da neprizadeto opazuje klanje od daleč in kot na nogometni tekmi navija za to ali ono stran.
Desnica je ustvarila politično kulturo, ki drugače od politične kulture liberalne levice ne zanika kapitalističnega nasilja. Evropska ureditev temelji na kraji surovin v razsutih državah, na brutalnem izkoriščanju dela, na ubijanju in zapiranju migrantov, na podreditvi žensk. Liberalizem lahko privid razsvetljenosti ohranja le, če so ti pojavi daleč od oči, zato pa ni moralno vzdržen v današnjih razmerah, ko vsak dan spremljamo zahodno sponzorirane genocide. Desnica je to nasilje integrirala v svoj moralni red in ga povzdignila v vrednoto. Dolžnost močnejšega je, da si podreja druge. V fizični prevladi nad šibkejšimi je zato dovoljeno uživati. Uživaš lahko, ko gledaš policiste, kako »naučijo migranta lekcije«, mišičnjaka z YouTuba, ki postavi bejbo »na njeno mesto«, izraelskega vojaka, ki razkazuje mrtvega Palestinca na havbi avtomobila.
To odzvanja tudi v zasebnem življenju srednjerazredne mladine, ki je pred nasiljem sicer varna. Znajti se mora v svetu, ki je hkrati neskončno udoben in neskončno krivičen. Kaj izgubljenim in depresivnim najstnikom ponuja levica? Terapevtsko kulturo nenehnega samoizpraševanja in iskanja identitete. Kaj jim ponuja desnica? Konkretna dejanja fizične discipline, ob katerih se takoj počutiš bolje. Petersonov »Pospravi si sobo!«, Gogginsov »Ne ustavi se, ko si utrujen!«, Tatov kikboks boot-camp in Roganovo ledeno kopel. Naj se sliši še tako klišejsko, je fizična disciplina nujna za mentalno preživetje generacij, ki živijo v breztežnostni družbi zaslonov in hrane na dom. In to dragoceno polje je v celoti kolonizirala desnica. Na netu težko najdeš vaje za hrbtenico, ne da bi ti algoritem zraven ponudil še »deset navad pravih alfa moških«.
Desnica ne govori, da bodo nekoč stanovanja dostopna, da bo vojne konec in podnebje stabilno. Dobro ve, da si mladi s temi obljubami ne morejo pomagati. Namesto tega jim ponuja politično kulturo, ki jim pomaga čustveno preživeti – občutek moči brez naporov ljubezni in sočutja. Levica pa je pozabila na svojo bojevito tradicijo in vrednote, s katerimi je nekoč parirala surovi viziji desnice. Pozabila je, da ljudje nismo postali socialisti, ker bi nam kakšen minister obljubil to ali ono reformo, ampak zato, ker so nam socialistične vrednote ponujale trdnost, disciplino in upanje, ki jih potrebuješ, da te svet ne spravi ob pamet. In če ne gojimo kompetenc, ki so potrebne za spoprijemanje s svetom, kakršen je, zaman sanjarimo, da ga bomo kdaj spremenili.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.