Grega Repovž

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Uvodnik / Hišni ljubljenčki

»’Rad bi vedel, kako elita nadzoruje medije,’ je nekoč neki novinar povprašal filozofa Noama Chomskega. Ta mu je odgovoril: ‘Kako pa nadzira General Motors? To ni vprašanje. Eliti ni treba nadzirati General Motors. Saj je njena last.’«

Leta 1997 je francoski novinar Serge Halimi, takrat novinar uglednega Le monde diplomatique, med letoma 2008 in 2023 pa je bil njegov odgovorni urednik, spisal drobno knjižico Novi psi čuvaji, neizprosno kritiko francoskega novinarstva. Za Nefrancoza je bilo to takrat naporno branje, polno imen in podrobnosti iz francoskega novinarskega, političnega in gospodarskega življenja. In vendar je bila ta knjiga izjemen in resen opomin ne le francoskemu, ampak celotnemu svetovnemu novinarstvu, da je zabredlo – da pa je hkrati poklic preveč pomemben, da bi si to lahko dovolili. A Halimi novinarjem ni očital korupcije, podkupovanja, ampak je nazorno pokazal na dejstvo, da so se novinarji ujeli v zanko in da v tej zanki celo uživajo, njihova vloga varuhov družbe pa je postala izmaličena, lažna, lažniva. Halimijeva knjiga je v delu novinarstva po vsem svetu postala mala ustava, upanje, da zdaj, ko je povedano vse, ko je vse razgaljeno, morda celo obstaja možnost, da se reši in spet postane – novinarstvo.

Naj navedemo nekaj Halimijevih resnic – zapisanih že davnega leta 1997. Novinarji zlato legendo o svoji neodvisnosti vedno znova dokazujejo v odnosu do politikov, se do njih vedejo neizprosno, grobo, ker s tem kažejo, kako so pokončni – a kaj, ko te neizprosnosti ne kažejo več, ko gre za tiste druge, pogosto prave nosilce moči. Torej lastnike kapitala in vodje pomembnih delniških družb. Tam namreč vedno počepnejo. A ne zato, ker bi se bali, stvari so hujše: zato, ker jih moč in denar tako privlačita. Kapital je namreč novinarje vedno znal spustiti ravno dovolj blizu, da so se tudi sami počutili skoraj del elite, skoraj del tistih, ki odločajo. A resnica je, da jih kapital ni nikoli – ne v Franciji, ne kje drugje – spustil zraven, le izkoriščal je to neumno človeško željo biti nekaj več, biti elita, ki je seveda prisotna v celotni družbi. Tako malo je treba: vabila na bankete, sprejeme, pa to, da so jih bili pripravljeni poslušati in jim kimati (med banketom), občutek, da z njimi delijo najbolj zaupne misli. Z »občutkom« je elita »podkupovala« novinarstvo. Z občutkom, da so del nje. In kaj je bilo pri vsem tem najbolj absurdno? Da so isti novinarji, ki se niso upali niti pomisliti zunaj misli kapitala, hkrati sebe opevali kot heroje, herojsko pa naj bi bilo tudi novinarstvo kot celota. Zelo pretresljivo.

Kaj je pri tem Halimijevem teoremu (kar tako ga bomo poimenovali) najbolj noro? Da velja še danes. Da si velik del novinarstva sploh ne upa stopiti ven iz razmišljanja kapitala oziroma elite, ker jih je pač strah, da bodo s tem izgubili tisti edini trenutek, ko še imajo občutek, da so relevantni, močni, da so četrta veja oblasti (ta izraz je tako pretenciozen, da je treba vedno dvigniti obrv, ko se kakšen novinar okliče za »oblast«).

Novinarstvo namreč ni bilo nikoli oblast. Novinarstvo je bilo glasnik ljudi, zatiranih, zatolčenih, glasnik družbe. Zato so mu ljudje zaupali, ga kupovali. A že leta 1997 je bilo vse narobe. Kar potujmo naprej po Halimijevi knjižici. Že leta 1997 je namreč napisal ključen stavek: »Ali je danes še mogoče biti novinar in izražati z neoliberalizmom kakršnokoli nestrinjanje?« Seveda so že takrat šli proti vetru le redki mediji in novinarji. Neoliberalizem je res vmes postal psovka, a vprašamo se lahko enako: koliko slovenskih medijev in novinarjev izraža ostro kritiko kapitala in premoženjske elite? Mar ni smešno slavljenje vsakega, ki odpre na primer hotel? Koliko slovenskih medijev in novinarjev si upa zagovarjati višje davke za bogate? Koliko slovenskih novinarjev si upa zagovarjati levo misel – ki jo kapital tako črti? Koliko slovenskih medijev in novinarjev si danes upa napisati, da vrhovi ekonomije ves čas slikajo stanje v državi kot črno, da bi se vrnila oblast, ki jim je bolj podredljiva (zaradi moči denarja), pa čeprav avtokratska (Janša, Logar, kdorkoli)?

Vrnimo se v Francijo, na današnji dan. Ne le francoski kapital, tudi novinarji so danes v šoku: ker je namreč veliko možnosti, da bo nenadoma vlado sestavila združena levica. Kot slovenski mediji Levico so namreč tudi francoski pretežno demonizirali Novo ljudsko fronto in jo zasmehovali.

Nereflektiranost in podredljivost pretežnega dela novinarstva moči in elitam sta intelektualno ponižujoči. To niso psi čuvaji, to so hišni ljubljenčki. A leta 1997 je bilo mogoče to še razumeti. Takrat je bila namreč medijska industrija na vrhu svoje moči, bila je bogata, močna, vplivna, velika, dobičkonosna, novinarji dobro plačani. Danes pa so mediji umirajoča panoga, novinarske plače pretežno nizke. Smo mar začeli govoriti o denarju in plačah? O tem se ne govori, kajne, ker je prostaško za domnevno povzdignjen poklic. A v začetku devetdesetih je novinar Washington Posta Richard Harword (povzemamo Halimija) takole opisal novinarstvo: »Včasih nismo pisali o življenju navadnih ljudi – ker smo življenje navadnih ljudi živeli. Živeli smo v istih četrtih. Reporterji so se imeli za pripadnike delavskega razreda. In potem so postali novinarji bolj izobraženi, plače so se zvišale, novinarskemu poklicu so se hoteli pridružiti mladi. Od osemdesetih let imajo novinarji samo malo nižjo življenjsko raven od sosedov advokatov in lastnikov podjetij … in zaradi svojega vsakdanjega življenja so veliko občutljivejši za probleme privilegiranih.«

Zmaga Nove ljudske fronte je bila klofuta tudi francoskemu novinarstvu. Ki se v upanju, da se bo čas, ko je bilo skoraj del elite, vrnil. Ne bo se. Ne v Franciji ne v Sloveniji. Novinarstvo danes spet živi življenje navadnih ljudi. Zato je toliko bolj ponižujoče to kimanje denarju, kapitalu in elitam. Intelektualno ponižujoče.