Komentar / Pred kom nas brani Nato?

Nato je od samega začetka vojaška organizacija, ki bi rada prikrila svoje prave namere

Nato, največja in najvplivnejša vojaška asociacija na svetu, praznuje v Washingtonu 75- letnico obstoja. Častitljiva starost transatlantske enotnosti EU in ZDA, namenjena povojni zaščiti miru in napredka, ima danes vse več stranpoti. Zato je praznovanje tokrat hkrati tudi iskanje izhodov, kakšna naj bo varna prihodnost sveta. Dolgoročni političnoekonomski vojni cikli govore o menjavi Pax Americana s Pax Sinica. Stari mednarodni red razpada, novega očitno ne moremo dobiti po mirni poti. Nato v tej zastavitvi ni več varnostni dežnik, temveč nevarno in provokativno vojno sredstvo zahodnega sveta. Ni nosilec miru, temveč podpihovalec vojne, kar je v nasprotju z željami in interesi ljudi na obeh straneh Atlantika. Politična legitimnost vodstvenih elit v Bruslju glede vojn je majhna, demokratični primanjkljaj glede mirovnih pobud pa velik. EU bi zato morala iskati alternativo v lastnih obrambnih silah ali pa se zavezati miroljubnejši ureditvi sveta. Slovenija je tukaj v političnem klinču večnega neizpolnjevanja zavez in najbolj skeptične drže ljudi med članicami Nata. In Nato je očitno del problema in ne rešitve.

Nato je od samega začetka vojaška organizacija, ki bi rada prikrila svoje prave namere. ZDA so z ustanovitvijo Nata poskušale rešiti tri probleme. Na eni strani ZDA skupaj z novo Evropo po drugi svetovni vojni potrebujejo legitimni dežnik za svoje vojaške baze. Evropo želijo pacificirati z vojsko in ekonomskim povezovanjem. Drugi cilj Nata je bil usmerjen proti SZ in njenim socialističnim satelitom v Vzhodni Evropi. Komuniste in socializem je bilo treba v Evropi zaustaviti, tudi v obliki premočne socialne države. Nato je zato, tretjič, bolj politična kot vojaška zveza, optimalna politična igra z vojaškimi sredstvi. Toda reči so se spremenile. EU je postala vse bolj konkurenčna ZDA, komunistični projekt vzhodnoevropskega socializma se je sesul, Nato je izgubil smisel svojega obstoja. Postal je anahronizem preživete zgodovine.

Nato je tistega usodnega leta 1990 štel vsega 16 članic. ZDA in SZ so se ob združitvi obeh Nemčij pogajale o umiku ruskih čet. Razkritje tajnih dokumentov, piše te dni Foreign Affairs, potrjuje, da so se ZDA in SZ dogovarjale o neširjenju Nata, toda sporazuma ne podpišejo. Varšavski pakt je razpadel, Nato ne, ruske čete so se umaknile, ameriške so ostale. Začel se je čas prelomljenih obljub, dvojne igre ZDA in EU do Rusije. Najprej so pustili na cedilu Gorbačova, Jelcina so politično izrabili, Putin pride na oblast leta 1999, ob prvi prelomni širitvi Nata na Poljsko, Češko in Madžarsko. In tistega leta je Nato brez pokritja Varnostnega sveta ZN z letali napadel Srbijo. ZDA in EU so to podprle, Rusija se je vzdržala protiukrepov. Maske so padle in dobro je vedeti, kdo jih je nosil.

Washingtonsko srečanje je v marsičem zgodovinsko. Nato ima novo politično vodstvo, dobi še večje zaveze sodelovanja, pa tudi širitev dejavnosti na indo-pacifiško partnerstvo. Rusija že deset let dramatično vpliva na Nato. Od aneksije Krima leta 2014 se hitro povečujejo vojaški izdatki, ruski invaziji leta 2022 sledi velika vojaška reforma. Ruska agresija je Natu vrnila starega sovražnika in mu dala nov reformni in širitveni zagon. Dejansko že deset let pripravlja in spodbuja vojno v Ukrajini, krepi svoje financiranje, povečuje ofenzivno formacijo vojske. V Washingtonu je vse to dobilo končno potrditev.

V Washingtonu so želeli zacementirati Nato, še preden ga lahko resetirata Trump in aliansa Orbánove skrajne desnice v EU. Razhajanja so del zavezništva, toda Nato je vendarle preživel sueško (1956) in kubansko krizo (1962), pa Vietnam in druge krvave vojne eskapade ZDA, veliko manj tudi Rusije. Dokler je EU poslušna zaveznica za ceno ameriške obrambe, Rusija pa v Ukrajini oslabljena, je Kitajska edina prava ameriška sovražnica. Pravljice, da lahko ruska armada kot nekdaj nemški »blitzkrieg« zavzame Poljsko, Balte in ogrozi EU, celo VB, so bizarne in smešne. Težava Nata je, da stare transatlantske solidarnosti ni več, azijski izziv pa je usodnejši za ZDA kot EU. Ljudje na obeh straneh pa zavračajo politično poigravanje s tretjo svetovno vojno, ki jo netijo politični mesečniki, z našimi domačimi opranoglavci vred.

Odločitve glede Ukrajine in vključitve v Nato so tvegane. Ne bodo sprožile mirnega umika Rusije in mirovni sporazum po ukrajinskih željah. Bolj verjetno se bo vojna poglobila in razširila. Nato danes ne prinaša miru in razvoja, prej spodbuja konflikte in nestabilnost. Dejstvo je, da ZDA in EU pod okriljem Nata v Washingtonu niso govorile o miru, temveč o končni zmagi nad Rusijo. Na petdesetletnici Nata je Rusija še veljala za potencialno partnerico, če bi se mu podredila. Washingtonski vrh je zgodbo obrnil. Rusijo si želi uradno podrediti s silo, za vsako ceno, morda tudi jedrskega spopada. In to je usodna napaka Nata, vredna tretje svetovne vojne. Nato tudi s Trumpom na čelu in skeptiki v EU ne bo padel. Bo pa umiral na obroke, če bomo imeli srečo.

Slovenija je v tej kloaki pridna partnerica brez nasprotnih idej in predlogov, običajno globoko frustrirana, ker ne izpolnjuje Natovih finančnih zavez. In te so sedaj višje in bodo še večje, Trump govoriči o deželni ceni obrambe Nata. Kolikor plačaš, toliko dobiš. Toda Slovenija v Natu prej povečuje kot zmanjšuje svoja tveganja. Se bomo morda jutri bojevali na ukrajinski fronti kot nekoč za rajnko Avstrijo? Pred kom nas brani Nato? Morda pred drugimi sosedskimi članicami Nata, morebitno invazijo Rusije in Kitajske na Koper ali Ljubljano, pred kibernetsko vojno vseh proti vsem, povejte že, da se bomo skrili. Kajti to je edini domači domet naše velike vojske. Slovenija je danes podrepna muha velikih. Lažje bi preživela kot miroljubna, diplomatsko gibčna in spoštovanja vredna dežela. Oh, ščepec političnega nihilizma vedno osvobaja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.