Komentar / Visoka napetost

Heni Erceg

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Hrvaška

Nedavno je med najhujšim vročinskim valom v Dalmaciji zmanjkalo elektrike. Panika je bila popolna. Kako bodo turisti pri tako visoki temperaturi zdržali brez klimatskih naprav, kaj narediti s fritezami, hladilniki, bankomati … koliko časa bo okvara trajala? Kakšno infrastrukturo vendar ima ta država? Vprašanja Hrvaškemu elektrogospodarstvu so se nizala, a odgovorov ni bilo, potem pa je neki modrec iz tega podjetja sporočil, da je napaka nastala na daljnovodu v Črni gori in da si tam na vse kriplje prizadevajo, da bi Dalmacija čim prej spet dobila elektriko. Kakšna Črna gora neki, so se začudeno spraševali »suvereni« Hrvati, mar nimamo lastnega energetskega sistema? In ko so klimatske naprave končno spet zabrnele, je postalo jasno, da Jugoslavija ni mrtva, da je Hrvaška vključena v energetski sistem, ki sega od Črne gore in vanj sodi tudi Bosna, zato Hrvati in Bosanci ostanejo brez elektrike, če se tam v Črni gori tako sprdne neki žici, jasno pa je postalo še, da hrvaška energetska suverenost ostane brez moči pri dotrajanih daljnovodih iz časov nekdanje Jugoslavije. A na srečo se strokovnjaki iz Hrvaške in Črne gore sporazumevajo v istem jeziku in so skupaj odpravili napako, popili pivo in se vrnili v blagodejno bližino klimatskih naprav.

Za normalne ljudi je bil to navdihujoč trenutek, brez dvoma pa grozljiv za tisto vrečo nacionalističnih bolh, ki vlada tukajšnjim državicam in samo čaka, kje bo lahko podstavila nogo »nasprotni« strani: srbski, črnogorski, hrvaški, bosanski … Da je nacionalizem vedno nekaj robnega in vrednega posmeha, pa so dokazali vladni dostojanstveniki, ki so, takoj ko so spet zasvetile luči, pohiteli na dvorišče Matice hrvaške in tam v navzočnosti akademskih mumij, ki nastopajo kot intelektualna zavest naroda, odkrili pomembno spominsko ploščo. Že dolgo smo vajeni, da premier ali kak njegov partijski paž sodeluje pri izročanju dvigal v uporabo ali odpiranju veleblagovnic, tokrat pa sta predsednik vlade in njegova puršinja, kulturna ministrica, presegla sama sebe, ko sta med govoričenjem, da identiteto najpomembneje določa prav jezik, odstranila krpo, izpod katere se je poblisnila spominska plošča. Posvečena zakonu o hrvaškem jeziku! Nastala je na pobudo prvega človeka Matice hrvaške in mogočega kandidata HDZ za predsednika države, ki je vzneseno blebetal o domoljubni in jezikovni samozavesti.

Ej, spomenik zakonu. Resnično, takega provincialnega kiča doslej nismo videli niti v tem malem zakotju, še posebej, ker ni jasno, pred kom bi bilo treba varovati hrvaški jezik. Pred regionalnimi jeziki, kot se je izkazalo, na katere se je spravil premier, ki ogrožajo identiteto črede. Ni rekel, da bodo kaznovali tiste, ki jim hrvaščina ne gre najbolje z jezika, na primer krdelo javnih uradnikov, ki se mikastijo z materinščino, ali množico ministrov, ki so diplome, večinoma iz kineziologije in prometa, ponaredili ali kupili na bencinskih črpalkah v BiH.

V glavnem, bil je prav beden satirični performans, mi pa smo jadikovali, kje so vendar časi Ferala in rubrike Greatest shits, ki bi se ji imenitno podal ta provincialni poskus novega očiščenja hrvaškega jezika – z uporabo zakona. Spomnili smo se tudi devetdesetih let, ko so jezik skušali posiljevati z uvajanjem kopice besed iz časov ustaške Neodvisne države Hrvaške, takrat pod patronatom modrih glav iz Akademije znanosti, od katerih je ena, zelo ugledna, vztrajala pri trditvi, da je bilo koncentracijsko taborišče Jasenovac letovišče, v katerem so »turisti« uživali v arijah iz operete Mala Floramy.

In ko smo že ravno pri tem nesrečnem taborišču, Črnogorci so v svojem parlamentu, takoj ko so nas vključili nazaj v skupni energetski sistem, izglasovali resolucijo o genocidu v Jasenovcu. Čakaj, čakaj … kaj pa njim mar Jasenovac, taborišče na Hrvaškem, v katerem so bili pobiti večinoma Srbi? Eh, neumno vprašanje za prosrbsko večino v črnogorskem parlamentu, saj se je po ukazu predsednika Srbije morala odzvati na sprejetje resolucije Združenih narodov o genocidu v Srebrenici, ki jo je Hrvaška podprla.

Da pa bi ta skupina zagrizenih nacionalistov pokazala svojo protigenocidno človečnost, je v resolucijo o Jasenovcu vtaknila še taborišči Dachau in Mauthausen, ker morajo tudi Nemci dojeti svojo odgovornost za zločine nacizma. Tako se je s hujskaškim govorom nekega Mandića, ki se predstavlja tudi kot četniški vojvoda, in s kretensko idejo prostaka Vučića o vsesrbskem združevanju Črna gora vrnila desetletja v preteklost. Zaostrili pa so se tudi njeni odnosi s Hrvaško, katere oblast seveda komaj čaka na kakšno takšno vmešavanje v hrvaške notranje zadeve – za kakršno zdaj velja resolucija o genocidu v Jasenovcu, taborišču, ki ga sama hrvaška oblast sicer prezira in revizionistično omalovažuje – da bi Črni gori otežila pot vključevanja v evropske integracije.

Vse to – od spominske plošče zakonu do črnogorske gledališke predstave z resolucijo o tujih taboriščih smrti – se na prvi pogled zdi smešno, če režiserji ne bi bili nevarni hrvaški nacionalpopulisti ali srbski vodja Vučić in njegovi pajdaši v Črni gori, ki želijo ustaviti sleherni poskus rešitve te države iz žrela nacionalizma. Tako se mučno oddaljevanje Črne gore od srbskega nacionalizma nenehno vrača na začetek, Črnogorci pa spet postajajo kmetje na šahovnici uresničevanja poraženske srbske ideje o vsesrbski združitvi. In kadar njihove elite blebetajo o Jasenovcu, zavestno potiskajo v pozabo bližnjo preteklost, v kateri so prav črnogorski rezervisti v imenu Miloševićeve velike Srbije vneto rušili Dubrovnik, pobijali civiliste, z bližnjih vzpetin krakali pesmice o »srbskem Dubrovniku«. In odpirali taborišča za Hrvate.