Komentar / Inavguracijski strel

Vlado Miheljak

19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Dva leva

»Več žensk pomeni več miru, zato Slovenija odločno podpira prenovljeno politiko zavezništva na področju agende za ženske, mir in varnost (WPS), ki bo potrjena na vrhu. … Zavezništvo ima tu potencial, da prevzame vodilno vlogo in v Sloveniji, ki je močna zagovornica WPS, se veselimo uresničitve te pomembne agende.«
— Tanja Fajon o pomenu vojaškega zavezništva za krepitev emancipatornega potenciala žensk (STA, 10. 7. 2024)

»In zdaj besedo predajam predsedniku Ukrajine, ki je tako pogumen kot tudi odločen. Dame in gospodje, predsednik Putin.«
— Ameriški predsednik Joe Biden na slovesnosti ob robu vrha Nata (STA, 12. 7. 2024)

»Potrebujemo nekoga, kot je Trump ... Za govornico ste videli Boga. Videli ste moškega tam zgoraj na odru. Nihče drug na tem planetu ne more delati tega, kar dela on. Vsi moramo na ulico in se boriti. «
— Eden od udeležencev shoda po poskusu atentata na Trumpa (POP TV, 15. 7. 2024)

Incident na predvolilnem mitingu Trumpa v Pensilvaniji si zasluži naziv političnega atentata samo pogojno. To ni bil atentat, kakršen je bil na prestolonaslednika Ferdinanda, na kralja Aleksandra, na JFK-ja in na Boba Kennedyja, na Martina Lutra Kinga, na papeža Wojtyło, na Jicaka Rabina … Atribut političnega atentata je dobil zgolj zato, ker je krogla oplazila politika. Sicer pa – to danes že z gotovostjo rekonstruiramo – storilec ni imel nikakršnih političnih motivov. Ni bil član kakšne ekstremne organizacije, ki bi ga inducirala v radikalno dejanje, niti ni bil »volk samotar«, kakršen je bil Breivik, ki je deloval po lastnem vzgibu in z zgolj posrednimi vplivi zunanjih idejnih krogov.

Thomas Crooks je bil zgolj zafrustriran mladenič, kakršna je velika večina množičnih morilcev ali morilcev znanih osebnosti. Denimo, tudi morilec politika Ronalda Reagana. John Hinckley je leta 1981 brez političnih motivov ustrelil Reagana. Domnevno zgolj zato, da bi pritegnil pozornost filmske igralke Jodie Foster, s katero je postal obseden, odkar jo je kot mlajšo najstnico videl skupaj z De Nirom v Scorsesejevem filmu Taksist (Taxi Driver 1976). A Taksist vseeno ni prava filmska primerjava nedeljskega napada, kjer osrednji lik Travis, vietnamski veteran, v hiperurbanem, moralno bankrotiranem New Yorku, boleha za patološko osamljenostjo, nespečnostjo, kroničnim glavobolom in se v iskanju izhoda preda individualni misiji čiščenja izmečkov – od pornoindustrije do politike. Če iščemo primerjavo nedeljskega dogodka (?) v filmski naraciji, je kot nalašč film Nashville (1975), v katerem Altman ujame točno takšno »rovtarsko« socialno okolje, kakršno oblikuje ljudstvo Trumpovih privržencev in volivcev. In to so Altmanu tudi očitali. Češ da nima rad prave Amerike. No, v »sočnem« estradno narodnjaškem okvirju filmske zgodbe je storilec obroben lik. Pomemben zgolj v razmerju do strela v country zvezdo. Strelja brez pravega vzroka in jasnega motiva. Kot da bi hotel ustreliti v lastni kulturni okvir in lasten psihološki in socialni položaj. Kot tudi Thomas Crooks, zafrustriran, osamljen mladenič ustreli v svoj socialni in mentalni svet. Dejansko Trumpa ustreli lastna publika. Pač, Middle American boys-next-door: beli podeželski fantje, s piksno piva v roki, z značilno kapo s šiltom na glavi, s puško ali dvema na zadnji šipi Chevroletovega pickupa, s prepovedjo splava in vero v boga v glavi ter z neredko petdeset ali več funtov odvečnega sala na telesu … In podobno kot v Nashvillu se je na Trumpovem shodu takoj potem, ko je odjeknil strel, ter so mrtve in ranjene odstranili, šov nadaljeval oziroma šele zares začel.

A Trump jo je odnesel zgolj s krvavim ušesom, ki je postalo zlata delnica za prihajajoče volitve. In največja nesreča v tem spodletelem atentatu je, da se nihče ne utegne ukvarjati z veliko pomembnejšimi temami. Po eni strani z evidentno Bidnovo kognitivno in telesno nezmožnostjo opravljanja predsedniške funkcije. Po drugi strani pa z inventuro 75-letnega zavezništva Nata.

Biden vsak dan dokazuje, da ni primeren za opravljanje funkcije, ki ne definira le Amerike, ampak ves svet. Dezorientiran je v času in prostoru. Meša Gazo in Ukrajino, Zelenskega in Putina, celo Kamalo Harris in Donalda Trumpa. A hkrati ima polna pooblastila za uničenje sveta. V tej primerjavi je Trump, sicer največji prostak in primitivec v zgodovini politične Amerike, še kar predvidljiv in zanesljiv, četudi ni sprejemljiv. Kar je srhljivo spoznanje za vsakršnega političnega moralista. Zato ni najhujši problem Trump s svojo pojavo, ampak dejstvo, da liberalna Amerika ne najde nekoga, ki bi se mu dostojno postavil po robu. In vsi se sprenevedajo. Le redki vidni podporniki demokratov in Bidna iz leta 2020 (kot denimo George Clooney) so javno spregovorili. Pa tudi številni svetovni politiki zanikajo evidentno »iztaknjenost« Bidna. Celo naš Robert Golob je iz nejasnih vzgibov čutil potrebo, da nekritično brani senilnega vladarja sveta. Kot da bi hoteli Trumpu sindikalistično solidarno pomagati pri selitvi v Belo hišo.

In tudi zaradi atentata zasenčeno obeleževanje obletnice vojaške zveze, ki je bilo nekakšen festival nedoslednosti in dvojnih meril, je šlo ponekod v skrajne perverzije. Pod taktirko državnega sekretarja Blinkna (!) so na primer organizirali razpravo o pomembnosti zavezništva za politično emancipacijo žensk. Tanja Fajon je bila vznesena nad dogajanjem. Češ, več žensk v zavezništvu in politiki pomeni več miru. Ali res? Spol na sploh in a priori definira mir? Katere ženske ima v mislih? Morda ščuvaško Ursulo von der Leyen? Ali sprenevedavo Annaleno Baerbock, ki legitimira vsakršno genocidno ravnanje aktualnega Izraela? Predsednico evropskega parlamenta Roberto Metsola, ki se ne izreče o pravici žensk do splava? Militantno Kajo Kallas? Vse te in številne druge so odlične učenke železne lady Margaret Thatcher.

Kako enostaven je svet skozi oči Tanje Fajon!