Komentar / Himna drevesu in bazenom

Bernard Nežmah

19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Pamflet

Drastično visoke temperature, zaradi katerih ARSO razglaša oranžne alarme, so pravzaprav božji dar. Eden redkih trenutkov, ko moderni meščan začuti smisel narave. Če bo avto parkiral pod soncem, se bo ta pregrel prek 60 stopinj Celzija - kot je v odličnem avtorskem članku prinesel portal N1 -, če pa ga bo zapeljal pod senco orjaškega drevesa, se bo nato lahko odpeljal v več kot 30 stopinj hladnejšem vozilu.

V času pasjih dni je drevo človeku najboljši prijatelj. Seveda ne mlado in s frizersko obrezano krošnjo, temveč vsaj dvajsetletni drevesni orjak. Stranke Svobode, Levice in SD so pred dnevi sprejele zakon, ki bo posebej kaznoval posameznike, ki bodo razkazovali nacistične simbole. Kot posebno opravilo so si vzeli zaščititi oči ljudstva pred zloglasnimi podobami, ki jih komajda kje opazimo. Kaj pa zaščita dreves?

Ko je dal ljubljanski župan v maniri goloseka prezračiti Golovec, Rožnik in Šišenski hrib, se vladajoča politika ni odzvala. Še več, kulturna ministrica Asta Vrečko je lahke duše požegnala posek mogočnega kostanja pred stavbo Drame. Če arhitekt, urbanist, župan ali drugi mogotec sklene, da rastoče drevje kazi njegovo vizijo, bo brez milosti zapela žaga.

Primitivna ljudstva ravnajo drugače. Antropolog Borut Telban, ki desetletja odhaja na Papuo Novo Gvinejo, pripoveduje o ljudstvu Ambonwarijcev, ki so spoštljivi do dreves na svetih krajih. Pred leti je v intervjuju za Mladino povedal, da ne sekajo dreves kar povprek, saj jih zadržuje strah pred duhovi; iz izkušenj namreč vedo, da če so posekali sveto palmo, so prišle poplave in druge tegobe.

A ni treba ravno na južno poloblo. Ko so pred desetletji zgradili kamp pri Šibeniku, so lastniki postavili zidano kopalnico z nekaj stopnicami. A ker je tam stal mogočni borovec, so ga ohranili in postal je čudo, ki raste sredi ploščic. Še na začetku osemdesetih si na otoku Lastovo naletel na asfaltirani cesti na unikatni prizor. Sredi desnega cestišča je stalo drevo in šoferji so se mu ognili tako, da so ga obvozili po levi strani.

Drevesni veljak, ki je prihajal iz časa naših dedov, je zaslužil spoštovanje, da so zaradi njega prilagodili celo vožnjo po cesti. In takrat časopisi niso bili polni krilatic o trajnostnem razvoju in biotski raznovrstnosti. Nikoli v zgodovini se politiki niso tako zaklinjali na varovanje narave kot se danes, a istočasno igraje posekajo drevje in izsušijo močvirje, če le vidijo priložnost biznisa.

Med najbolj arogantnimi pa je ljubljanski župan Zoran Janković. Okras mesta so nedvomno travniki v mestnem parku Tivoli, ki pa jih zlahka žrtvuje za potrebe napovedanega koncerta Magnifica. Ker se mu je zoperstavil Zavod za varstvo narave kot uradni skrbnik krajinskega parka, je spremenil mestne odloke tako, da bo zdaj kar sam odločal katere množične prireditve, bodo lahko potacale parkovno floro. Teo Hrvoje Oršanič, direktor tega zavoda, je v intervjuju za Dnevnik, pokazal absurdnost županovega postopanja. Sam Zoran Janković je dal leta 2015 sprejeti mestni odlok, ki v 13. členu preprečuje poškodovanje ali uničevanje zelenic ter dal zavodu nalogo, da pri teh zadevah presoja o sprejemljivosti napovedanih aktivnosti v parku. Če kaj poškoduje zelenico, je pač koncert na travniku, po katerem poskakuje več kot deset tisoč obiskovalcev!!! Ko je torej direktor Oršanič verno izpolnjeval županov odlok, je slednji lex Janković 2015 zamenjal z lex Janković 2024!

Jasminka Dedić, svetnica stranke Vesna, se je z nekaj svetniškimi kolegi uprla tej zlorabi postave in vložila proceduro za razpis referenduma, s čimer je veljavnost odloka zamrznila za čas počitnic. Tokrat je šokirala svoje gledalce RTV SLO. Zadevo je postavila na začetek večernega dnevnika in jo natančno predstavila. In dejansko - reč je naenkrat videti kot jankovićevska rabota prvega reda. Sploh, ker je tudi konkurenčna POP TV ni zaobšla. Z jesenjo torej prihaja referendum, ki pa poprej potrebuje 11 tisoč podpisov. V pozitivnem primeru bo to prvi referendum pod vladavino Zorana Jankovića, na katerem o mestnih stvareh ne bo odločil župan, ampak meščani. Ljubljana je sicer eno poslednjih mest na Slovenskem, v katerem mestni vladar ne razpisuje participativnih referendumov. V Mariboru, Kranju etc. župani na njih povprašajo meščane, katerim javnim projektom bi dali prednost. V prestolnici o željah občanov odloča le Janković.

Ta je denimo porabil dva milijona samo za študije o garažni hiši pod osrednjo tržnico, za projekt, ki ga prioritetno žene navzlic sodnim, arheološkim in civilnim nasprotovanjem. Po drugi strani pa v mestu peklensko primanjkuje plavalnih bazenov. Ljubljana je eno najbolj zanikrnih srednjeevropskih mest, ki ima najmanjše število odprtih plavalnih bazenov na število prebivalstva. Pred 50 leti pod trdim komunizmom je mesto ponujalo Štern na Ježici, Vevče, Ilirijo, Kodeljevo in Kolezijo, danes sta odprta le zadnja dva, z mastno zasoljenimi cenami, krepko višjimi kot na Dunaju in v Muenchnu.

V zadnji številki lista Ljubljana se bohotijo članki o velikem številu profesionalnih športnikov v mestu. In za takšno branje vsako leto župan Janković nameni po slab milijon. V 18 letih cca 18 milijonov. Če bi se na začetku odpovedal tej propagandni mašineriji samohvale, bi meščani za ta denar medtem dobili že dva nova letna bazena.

Na mestnem referendumu velja vključiti še eno vprašanje prebivalstvu: ali naj mestni proračun financira list Ljubljano ali izgradnjo plavalnega bazena?