Grega Repovž

26. 7. 2024  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Uvodnik / Nevednost

Večina prebivalcev Slovenije ne ve, da je bila Tea Jarc, da, tista mlada sindikalistka Tea Jarc, ki je bila med glavnimi organizatorji petkovih protestov zoper vlado Janeza Janše, lani maja izvoljena v šestčlansko vodstvo največje zveze evropskih sindikatov s sedežem v Bruslju. Ravno zdaj mineva leto dni, odkar je prevzela funkcijo. Glede na velikost sindikalne zveze, ki šteje kar 43 milijonov članov po celotni Evropski uniji, lahko mirno napišemo, da je Tea Jarc v tem trenutku ena od najpomembnejših (izvoljenih, ne pa napotenih) mednarodnih funkcionark iz Slovenije. A ni namen pisati o njeni funkciji, ki je predvsem izjemno naporna, ampak o nekaterih vsebinskih poudarkih, ki jih je Tea Jarc izrekla v tokratnem intervjuju za Mladino.

Tea Jarc namreč govori o lažeh glede položaja zaposlenih po Evropi, o davkih in seveda o pravicah zaposlenih, a hkrati lahko v njenih ugotovitvah spoznamo predvsem, da v Sloveniji laži, ki prihajajo predvsem s strani kapitala, uspevajo tudi zaradi splošne nevednosti. Nad njenimi analizami bi se morali zamisliti predvsem zaposleni, s katerimi kapital tako zlahka manipulira predvsem zaradi te nevednosti. Celo več: tako kot slovenski delodajalci tudi oni mislijo, da so popek sveta in se tako tudi vedejo, čeprav je nizka produktivnost v Sloveniji predvsem pokazatelj dejanske nizke ravni menedžerskega znanja. Tako zaposleni mislijo, da vedo o boju za pravice vse, kar se vedeti da, za svoj položaj pa krivijo predvsem delodajalce in oblast, morali pa bi se vsaj včasih vprašati, ali ni njihov položaj tudi posledica te samozaverovanosti, ki se kaže tudi v vzvišenosti nad sindikalnim organiziranjem in sindikati kot takimi. Dejstvo je, da je moč kapitala v Sloveniji tako velika tudi zato, ker slovenski zaposleni niso pretirano navdušeni nad sindikalno organiziranostjo, a ravno zato je z njimi lažje manipulirati in jim tudi omejevati pravice. Še več: veliko zaposlenim je škoda vsakega evra za sindikalno organiziranost, čeprav bi si z močnim sindikatom lahko izborili večje pravice (in plače) na ravni države in tudi na ravni podjetij. Seveda pa za ta odnos do sindikatov niso krivi le zaposleni in sindikati. Kapital, delodajalci in z njimi povezani mediji ves čas – tudi v Sloveniji – skrbijo, da se sindikati in njihovi voditelji, tako kot na primer levičarski misleci, prikazujejo kot nekakšni hecni pajaci in klovni, ki jih ne gre jemati resno. To je tudi sicer taktika kapitala: na enak način na primer mediji in kapital prikazujejo borce za okolje in celoten boj zoper podnebne spremembe. Spomniti se je treba zgolj TEŠ 6, kjer so vse kritike mediji in politiki prikazovali kot čudake – a ti čudaki so imeli prekleto prav.

Vrnimo se torej k izjavam Tee Jarc v tej Mladini. Navedli bomo zgolj tri. Prva: »Problem je tudi v tem, da se danes v resnici redko kdo želi identificirati z delavstvom. Vsi pač želijo biti naslednji Elon Musk. Zakaj? Ker vsi verjamejo v kapitalistične sanje. Realnost pa je, žal, drugačna. Tudi če si ‘tajnica številka tri’ ali pa menedžer nekega oddelka, v resnici nisi lastnik proizvajalnih sredstev, ampak si še vedno samo delavec. Tudi če si samostojni podjetnik, ki je odvisen od samo enega naročnika, ki ti določa delovni čas in plačo, v resnici nisi samostojni podjetnik, temveč si delavec. To je seveda ključni izziv: kako to dopovedati ljudem, ki bi veliko raje živeli v sanjah, da jim je uspelo, da so se povzdignili iz delavskega razreda v nekaj boljšega.« Druga: »Gospodarski minister Matjaž Han in finančni minister Klemen Boštjančič dajeta jasno veljavo interesnim združenjem, ki skrbijo predvsem za partikularne interese določenih ljudi in njihovih združenj ali podjetij, ne pa za širše dobro. Noben minister, niti gospodarski – ki naj bi bil, da je stvar še bolj absurdna, socialdemokrat –, si tega ne bi smel dovoliti. Ne samo, da tako spodkopavajo socialni dialog, ampak same stebre demokracije. V trenutku, ko se z njimi prijateljsko srečuješ, hodiš na sprejeme, delaš za njihove partikularne interese, si pozabil na to, kaj je smisel demokracije. To so državljani, ne kapitalistične elite. Ravno Joc Pečečnik in njemu podobni so zmeraj najglasnejši. In tudi najškodljivejši. Kajti manjši delodajalci v Sloveniji se že zavedajo prednosti izboljševanja delovnih razmer. Najglasnejši, ki imajo pogosto za sabo največja podjetja, so tisti, ki se največ pritožujejo in kritizirajo. Vse dokler ne pride do krize. Velja se spomniti, da so prav takšna podjetja v času covida dobila ogromno državnih spodbud. Čeprav tako mislijo, v resnici ne morejo preživeti sami – ne morejo preživeti ne brez države, kaj šele brez zaposlenih.« Tretja izjava Tee Jarc: »Slovenija je država, ki ima med vsemi evropskimi državami najvišji delež ljudi z minimalno plačo – okoli 15 odstotkov delavcev pri nas je prejemnikov minimalne plače. Samo za primerjavo: v Belgiji ima minimalno plačo približno en odstotek delavcev.«

Ustavili se bomo zgolj pri zadnji izjavi Tee Jarc, ker preostali govorita sami zase. A zadnja govori veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Gre za podatek, ki razkriva dejansko stanje zaposlenih v Sloveniji in ki dejansko razkriva, na čem slovenski kapital, ki tako rad poudarja, da je tisti, ki poganja to državo, gradi svoj »uspeh«. Na slabem plačilu zaposlenih. A to ni samo podatek o delodajalcih, ampak tudi o vseh slovenskih vladah, ki so to dopuščale. Dejansko bi se podjetij, ki gradijo na slabem plačilu zaposlenih, morali sramovati. Dejansko bi morali imeti v tej državi posebno spletno stran – morda pa jo kdo naredi –, na kateri bi objavljali imena podjetij, kjer so deleži minimalnih plač zaposlenih najvišji. Prvih sto, na primer.

Najbolj si velja zapomniti primerjavo z Belgijo: da namreč minimalno plačo tam prejema le en odstotek zaposlenih, pri nas pa enormnih 15 odstotkov. Pri čemer Tea Jarc ni povedala še nečesa drugega: da je tistih, ki prejemajo le nekaj deset evrov več od minimalne plače, še nadaljnjih 15 odstotkov.