Komentar / V trikotniku

dr. Bogomir Kovač

26. 7. 2024  |  Mladina 30  |  Ekonomija

EU se je zadnjih pet let znašla v zamotanem trikotniku z ZDA in Kitajsko. Niti bruseljska birokracija niti voditelji najmočnejših članic nimajo jasnega odgovora, kaj storiti. Strateško rivalstvo med ZDA in Kitajsko se zaostruje in postaja nevarno. EU tu izbira med tradicionalnim političnim zavezništvom do ZDA in nujo ekonomskega povezovanja s Kitajsko. Evropske politične elite nihajo med vedno bolj agresivno obrambo ameriškega unilaterizma in kitajskimi pričakovanji novega multilaterizma. Liberalna demokracija in globalni trgi niso več jamstvo dolgoročne politične stabilnosti, miru in ekonomskega napredka. Zlom uradne neoliberalne ideologije zahodnega sveta vodi v politično destabilizacijo, ekonomsko stagnacijo in neznosno militarizacijo EU. ZDA in EU delujejo vedno bolj razdiralno, kdor ni z nami, je proti nam. Kitajska je bolj povezovalna, ker ji to ekonomsko koristi. EU bi rada obdržala ZDA kot zaveznike, Kitajsko kot oddaljenega konkurenta in Rusijo kot vojnega poraženca. Stoji pred nekakšno antineoliberalno dilemo, kako najti lastno pot rešitve. Potrebuje Sinatrovo doktrino, doktrino tiste Frankove večne My Way.

Zmagoviti industrijski kapitalizem je sprva deloval kot dobro naoljen stroj, s cikličnimi nihanji, toda z dolgoročno rastjo in dobički. Demokratični ustroj predstavniške demokracije, pravni red in varovanje človekovih pravic so se zdeli edina možna politična opora tržne družbe. Toda globalizacija proizvodnje in trgov, prevlada finančnega kapitala in globalnih korporacij sta izrinili staro keynesijansko državo blaginje. Neoliberalizem kot politična ideologija teh sprememb je omogočila prevlado zahodnega sveta z ZDA in dolarjem na čelu. Zgodba se je zapletla z nizom kriz v centru globalnega kapitalizma (ZDA, EU …). Najprej s fatalnim finančno-ekonomskim zlomom, kasneje z globalno podnebno, pandemijsko in varnostno krizo. To sosledje kriz in vzpon Kitajske sta zamajala svetovni red, ki ga obvladujejo

ZDA s svojo znamenito »mehko močjo«. Neoliberalizem ne deluje več, ZDA ne (z) morejo več obvladovati sveta. Kdo ponuja danes pravo rešitev, ZDA ali Kitajska, morda celo EU?

Možnih odgovorov je več kot zmožnosti. Vemo, kaj je problem, ne vemo pa, kaj storiti. Problem so industrijski kapitalizem in potrošniška družba, privatizacija in liberalizacija socialne države, financializacija tržne družbe in neenakopravnost tržne globalizacije. Problem je korporativna sla po dobičkih zunaj družbene odgovornosti za skupno dobro, pa predstavniška demokracija s političnim fevdalizmom strankokracij, novimi cerkvenimi pajdaštvi in brstenjem fašistoidnih nacionalizmov. Problem je pravni in politični red, ki bolj ščiti zasebni kapital in bogate kot pa državne javne servise in revne. Institucionalni model zahoda je ovit v celofan famoznih skupnih vrednot, ki pa nimajo vrednosti, če zanje plačujejo revni. Zato so ZDA in EU moralno in ekološko bankrotirale. In danes je pred nami enigma, kdo bo plačal to zavrženo kosilo.

ZDA nam ponujajo vojaško alternativo, svojo propadajočo svetovno dominacijo so pripravljene braniti za ceno globalne vojne. Tudi EU vidi rešitev v pospešeni militarizaciji, širitvi vojne industrije in trgovine, brezpogojni podpori Ukrajini v vojni z Rusijo. Toda mir in napredek sta mogoča zgolj z opustitvijo stare vojaške blokovske delitve, z demilitarizacijo, zavračanjem dominacije ene velesile nad drugimi. To je že bila agenda EU v preteklosti in je edina možnost njenega preživetja v prihodnosti. EU bi si rada povrnila nekaj starega blišča in geostrateške moči z zeleno transformacijo postindustrijskega in potrošniškega sveta. Toda to je mogoče doseči zgolj s sodelovanjem in ne s konfrontacijo držav, z redistribucijo bogastva na severu in višjo gospodarsko rastjo na svetovnem jugu. Ameriška alternativa je obešenjaška, evropska utopična. ZDA in EU so zaveznice z izključujočimi se globalnimi rešitvami.

In potem je tu še Kitajska, ki je bila sprva partnerica, potem konkurentka in sedaj vse bolj osrednja globalna nasprotnica. Ne pozabimo, Kitajska je do sredine 18. stoletja najbogatejša država sveta, s tretjino svetovnega BDP, več kot Evropa in ZDA skupaj. Čeprav so Kitajci sebe vedno pojmovali kot veliko civilizacijo, nikoli niso nasilno izvažali svojih vrednot. Tudi danes zagovarjajo koncept multipolarnega sveta, sobivanja različnih sistemov in ne dominacije enega nad drugimi. ZDA in EU so Kitajski po sprejemu v STO (2001) namenile vlogo svetovne tovarne na spodnjem delu proizvodnih verig in velikega izvoznega trga za svoje blago in kapital. Kitajski komunisti so njun sistem predelali v politični kapitalizem, v tržno gospodarstvo pod okriljem avtokratskih komunistov. To je sistem, kjer ekonomske in socialne pravice veljajo več kot politične in civilne. S strategijo svilne poti, industrijsko politiko »Made in China 2025«, pa globalnim prisvajanjem strateških surovin in osvajanjem vodilnih tehnologij industrije 5.0 je Kitajska dejansko že prehitela EU in bo tudi ZDA. Toda Kitajska ne želi postati klasičen hegemon, njena politika je diskretna, toda načrtna in potrpežljiva. Stari Sun Cu v Umetnosti vojne to veščino opisuje kot zmago brez bitk.

EU je tu v precepu. Kot pravi Letta, snovalec njene nove industrijske strategije, EU se danes odloča, ali naj ostane ameriška ali postane kitajska kolonija. EU je ekonomsko bolj odvisna od Kitajske kot ZDA, politično je bolj povezana z ZDA kot Kitajsko. Zato danes bolj potrebuje stari Kissingerjev diplomatski pristop kot sedanjo agresivno konfrontacijo. Za EU je ključno, da ohrani svojo avtonomijo, moč notranjega trga in zunanjo konkurenčnost. Kitajska in ZDA so s tega vidika dva različna partnerja in ne nasprotnika. Selektivno zavezništvo izključuje izbiro sovražnikov, pa tudi unilaterizem enega ali drugega. Sinatrova My Way kot nova Oda radosti, kdo ve?!