2. 8. 2024 | Mladina 31 | Dva leva
Komentar / Bachove iluzije
(Zadnja večerja v Parizu)
© Franco Juri
»Razlogi za sankcije Rusiji in tamkajšnjemu olimpijskemu komiteju (ROC) so zelo specifični. Rusija in ROC sta spodkopala bistvene dele olimpijske listine ... V tem trenutku si je težko predstavljati sankcije za Izrael.«
— Vodja koordinacijskega odbora MOK za Pariz 2024 Pierre-Olivier Beckers-Vieujant je poudaril, da gre pri konfliktih v Gazi in Ukrajini za »različni situaciji« (STA, 8. 3. 2024)
»Olimpijske vrednote, kot so solidarnost, enakost in človeško dostojanstvo za vse, so zato pomembnejše kot kdaj prej.«
— Po predsedniku MOK Thomasu Bachu olimpijsko načelo enakosti in dostojanstva velja za izraelske športnike, ne pa tudi za ruske in beloruske. (STA, 22. 7. 2024)
Richard Bach je v knjižici Iluzije, prigode upornega mesije (1977), ki je nadaljevanje nekoč hipijevskega, sedaj njuejdževskega katekizma Jonathana Livingstona Galeba, razvijal misel, da se vse kolektivne iluzije praviloma na koncu iztečejo v moraste sanje, ki si jih ne želimo, a se jim ne moremo izmakniti. Še več, vse okrog nas je iluzija. In če je to res, kako potem ravnati? No, tudi delitev na realnost lastne pojave in iluzijo vsega onkraj nas je iluzorna. Ne nazadnje to vidimo tudi skozi analizo aktualnega in preteklega estetskega in moralnega okvirja olimpijskih iger. Leta 1992 so bile v Albertvillu v francoskih Alpah prve olimpijske igre po padcu »železne zavese«. Takrat so na otvoritveni ceremoniji brez refleksije in zadržkov prodajali iluzije novega sveta, novega reda, novega demokratičnega ustroja držav.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.