Komentar / Ima Bog rad ZDA?

Lunatični Trump tu ni groteskna posebnost ZDA, temveč nova normalnost sveta

Dramatičen politični spopad med dementnim Bidnom in impulzivnim Trumpom je končan. Trump republikansko potrditev že ima, demokrati so se z Bidnovim prepoznim odstopom znašli v veliki zadregi. Ameriške elite očitno niso sposobne najti pametne alternative. Trumpova »Najprej, Amerika« (2017) in Bidnova »Amerika se vrača« (2021) odzvanjata tudi sredi nove volilne bitke leta 2024. Politični kaos v ZDA kljub vsem prikrivanjem narašča, nemoč države postaja vse očitnejša. Povečuje se ameriški političnoekonomski nacionalizem, hkrati pa je ameriška sposobnost obvladovanja globalnega sveta vse manjša. Zapletom ni videti konca. Mednarodni red, ukrojen po ameriških interesih, poskušajo ohraniti s političnim intervencionizmom in ekonomskim protekcionizmom. Težave ZDA in njihovih zaveznikov so vse večje, nasprotniki pa vedno močnejši in raznovrstnejši. Znamenito »ameriško stoletje« se očitno izteka v spopad »demokratičnega« zahoda proti »avtokratskemu« vzhodu. Enostranske neoliberalne globalizacije ni več, nacionalistični populizmi postajajo del večsmernega internacionalizma. Lunatični Trump tu ni zgolj groteskna posebnost ZDA, temveč nova normalnost sveta.

Trumpov zaključni govor na konvenciji republikancev v Milwaukeeju pove vse. Govorci so najprej pleteničili o božji milosti do Trumpa in Amerike. Trump je volilno bitko že pred tem spremenil v religiozni ritual edinega pravega voditelja, zmes mučenika in odrešenika velike Amerike. Zveni znano, med nacionalističnim in fašističnim populizmom je tu sila tanka črta, tudi v ZDA. Več kot devetdesetminutni govor je z gostoto besedičenja, tudi banalnimi lažmi, poskušal prikriti praznost vsebine. Skratka, novi stari Trump 2.0. Zveličal je svojo trumponomiko, kamenjal bidnomiko. Vojn v Ukrajini in Gazi pod njim v Beli hiši ne bi bilo. Sicer brezpogojno podpira Izrael, Putinove agresije ni omenil. Enajst milijonov migrantov bi pognal prek meje, z enim zamahom bo opravil s korupcijo in kriminalom … Seveda, Kitajska je največja in edina grožnja, zato z njo ni milosti. Toda obramba Tajvana ne more biti zastonj. Ob EU se ni niti obregnil, vendar tudi novoizvoljena von der Leynova v svojem prvem nagovoru v Bruslju ZDA ni niti omenila. Ameriška ignoranca je druga stran evropske zmedenosti.

Za zdaj so takšni Trumpovi govori in nastopi še najboljše orožje obglavljenih demokratov pri prepričevanju njegovih volivcev. Toda dejanska nevarnost za usodo ameriške demokracije tiči drugje. Prvega julija 2024 je ustavno sodišče presodilo, da so ameriški predsedniki zaščiteni pred sodno obravnavo svojih uradnih stališč in dejanj. Predsednik ZDA je torej nad zakonom, lahko začenja vojne, ukaže državne udare, zunajsodno pobija ljudi, uničuje neljube demokracije … ZDA so politični kreator svetovnega pravnega reda, samooklicani svetilnik spoštovanja pravne države in svobode ljudi. Dejansko pa so po novem njihovi voditelji zunaj dosega svoje lastne pravne države. Toda ZDA in njihovi predsedniki niso nikoli odgovarjali za svoje vojne in civilne zločine, čeprav so zadnja desetletja odgovorni za desetine vojn in smrti skoraj milijona civilistov. Kar velja za druge, ne velja za ZDA, lahko sodimo Putinu, ne moremo pa obsoditi predsednika ZDA. In zato vse druge, razen ožjega kroga ameriških zaveznic, mineva potrpljenje. V sodnem primeru Trump proti ZDA smo dosegli Olimp hipokrizije ZDA in njenega »zahodnega sveta«.

Sočasni umazani vojni v Ukrajini in Gazi sta povsem razgalili ta dvojna merila, pa tudi dejansko nemoč ZDA. Putin dobiva vojno v Ukrajini, v Gazi izgublja Izrael, Tajvana dejansko ni mogoče ubraniti in Kitajska nesporno napreduje v geostrateški bitki z ZDA. Vsi ti spopadi, vojne in politični konflikti so del ameriške strategije ohranjanja globalne hegemonije. Slavni izvoz ameriške demokracije in svobode se je spremenil v uvoz permanentne destabilizacije sveta.

Toda problemi ZDA so globlji od obeh strankokracij in krize izbire novih predsednikov. Skupni dolg vseh blagajn zvezne države danes presega nedojemljivih 200.000 milijard dolarjev. Dolžniška ekonomija je eliksir in rak ameriškega razvoja. Hkrati pa se povečuje dohodkovna in premoženjska neenakost, srednji sloji živijo vse slabše. In to je vir ameriške politične razklanosti in nasilja. In na koncu, ZDA doživljajo najbolj dramatične socialno-demografske spremembe, patriotični »talilni lonec« pa ne deluje več. S pretežno belo krščansko Ameriko ni mogoče dobiti ne volitev in ne prihodnosti. Zato sta se Biden in Trump dobrikala ameriški socialni periferiji in se obračala proti elitam, ki jih dejansko zastopata.

Ameriško stoletje sta krojili obe svetovni vojni. Leta 1945 so bile ZDA nedvomno gospodar sveta, edina jedrska velesila, s polovico svetovnega BDP. Od tod dalje je zaton ZDA logična posledica razvoja in v volilnih ciklih tudi večna frustracija ameriških politikov. Toda ZDA imajo nekatere dolgoročne strateške prednosti, geostrateško lego, energetsko samozadostnost, demografsko vitalnost, finančno in korporativno infrastrukturo, vojaško premoč. Težava ZDA pa niso niti razvojni viri niti Kitajska, sovražnik tiči v notranji politični krizi in zunanji nesposobnosti obvladovanja svetovnega kaosa. Kot vsi veliki imperiji se tudi ameriški sesuva zaradi sistemske entropije, ki jo sam generira z vrha globalnega sveta. Ameriški zaton je samomorilne narave.

ZDA že dolgo ne vodijo pametni in sposobni voditelji, sistem poganjajo politični kapital in interesi korporativnih mandarinov. Ameriška mednarodna kredibilnost se začne in konča z (dis)funkcionalnostjo domače politike. Legitimnost je nizka, zmago republikancev ali demokratov bodo jeseni ljudje razumeli kot prevaro. Poulični protesti morda prerasejo v državni udar in avtokracijo. Amerika bo doživela to, kar je običajno zakuhala drugim. In takrat bo jasno, da jo Bog ima resnično rad.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.