9. 8. 2024 | Mladina 32 | Ekonomija
Komentar / Ameriški dialog
Kot pravi Nietzsche, v boju s čudaki lahko še sam hitro postaneš malce čuden
Bidnov odstop v predsedniški bitki za Belo hišo pred tremi tedni ni presenečenje, hitra strnitev demokratskih vrst okoli Kamale Harris tudi ne. Veliko presenetljivejša je bila pri tem zaverovanost ameriških političnih elit v oba sporna kandidata. To razkriva veliko bolj kompleksno politično krizo v ZDA, pa tudi zahodne demokracije nasploh. V ospredju je problem politične legitimnosti in v ZDA še posebej prevlada interesnih centrov kapitala. V EU je kapitalsko utemeljena demokracija omejena, v ZDA o vsem odločajo finančni investitorji. Politično veljaš toliko, kolikor kapitala zbereš, politične izbire določa dolar za volilni glas. Kamala Harris je v enem dnevu zbrala 81 milijonov dolarjev, največ v zgodovini ameriških volitev. In postala je relevanten politični subjekt, ustrezna investicijska tarča političnega kapitala. Predsedniška bitka med Trumpom in Harrisovo bo tokrat potekala po robovih identitetne politike in različnih ekonomskih pristopov. Trump je občutljiv glede ženske in migracij, za demokrate je rešitev uspeh »bidenomike« brez Bidna. In v tej epohalni bitki politične izbire ne bo določala vsebina, temveč populistična retorika. Semenj ničevosti je usoda današnje Amerike.
Zdi se, da je mogočne ameriške demokrate okužil mali slovenski politični virus. Podobno kot že leta pri nas so morali tri mesece pred volitvami najti novega vodilnega kandidata. In pri njem šteje edino demonizacija večnega nasprotnika. Harrisova mora biti najprej čim boljši anti-Trump, šele potem šteje vsebina politik, če jo ima. Joe Biden je storil usodno napako, da je vztrajal predolgo, demokrati pa so pri tem izgubili politični kompas. Trump je seveda nevaren politični anarhist, ni konservativec, temveč nepredvidljiv šarlatan, ki v populistični maniri prodaja nore demagoške prijeme doma in v tujini. Harrisova bo zanj trši oreh kot Biden, lažje se norčuješ iz malce dementnega nasprotnika kot intelektualno prisebne ženske, še temnopolte povrhu. Na drugi strani pa bo Harrisova težje shajala s Trumpovo primitivno retoriko, čeprav bo morda bolj prepričljivo branila pravico žensk do splava, pa skupnost LGBT … Zagotovo bosta torišče spopada migracijska zgodba in ogrožanje demokracije. Trump vidi v urejanju ilegalnih migracij najšibkejšo točko demokratov. Za Harrisovo pa Trump s svojimi dejanji in držo spodkopava temelje ameriške demokracije. Kot pravi Nietzsche, v boju s čudaki lahko še sam hitro postaneš malce čuden.
Strankarski duopol demokratov in republikancev dopušča menjave oblasti, toda prave politične konkurence drugih strank ni in širših alternativ tudi ne. Ves politični kvas se dogaja znotraj obeh strank, podobno kot velja za frakcijske boje v komunističnih enopartijskih režimih. Mehanizmi oblasti so torej v ZDA ali na Kitajskem podobni, razlika je bolj v političnih kulturah. Kar prinaša dobiček in koristi kapitalu, je dobro tudi za Ameriko in njene ljudi, na Kitajskem je to seveda še vedno Komunistična partija Kitajske. Toda v obdobju politične dekadence so postale politične razlike med demokrati in republikanci vse bolj dramatične. Še najbolje je temu kljubovala ekonomska agenda. Neoliberalna doktrina je cement ameriške levice in desnice, po letu 1990 tudi globalna platforma razvojnih sprememb. Toda reči so se spremenile tudi tu.
Trump je leta 2020 ob volilnem porazu resignirano izjavil, da so volivci izbrali Bidnovo recesijo in ne njegovega preporoda. Toda v Bidnovem mandatu so doživele ZDA nadpovprečno rast z več kot 15 milijoni novih delovnih mest. Potem so republikanci postregli z drugo argumentacijo, da med Bidnovim in Trumpovim pristopom niti ni velikih razlik. Obema so skupni deficitarno financiranje in zadolževanje, pa protekcionizem in izolacionizem, zlasti do Kitajske, Trumpov »Made in America« je dejansko del Bidnove industrijske politike … Skratka, med »bidenomiko« in »trumponomiko« ni posebnih razlik. In kako naj potem odločata o zmagovalcu volitev 2024?
Volilna bitka je zgodbo obrnila na glavo. Nenadoma sta se oba pristopa začela izključevati, konceptualno in politično. To je izhodiščna zapoved in reči so postale razumljive. Bidenomika je preprosto ekstremni keynesijanski program, trumponomika je nasprotno variacija Reaganove ekonomike ponudbe. Prva gradi na spodbujanju investicij in intervencionizmu, druga na znižanju davkov in tržni deregulaciji. Shizma med obema traja desetletja in je del ekonomskih učbenikov. Bidenomika je v izhodišču uperjena proti svobodni tržni konkurenci, velikim oligopolnim korporacijam in bogatim. Redistribucija z zviševanjem davkov nasproti zniževanju pri Trumpu je temeljna razlika. Hkrati oba zagovarjata zviševanje najnižjih plač delavcev, z reindustrializacijo in deglobalizacijo pa želita ohraniti delovna mesta. Uvoz iz Kitajske bo obdavčen, ameriški izvoz tehnološko selekcioniran. Trump želi podkrepiti ameriški unilaterizem, trgovinska vojna s Kitajsko je neizbežna, carine so zanj zakon. Zato bi poenostavljeno obdavčil vse iz Kitajske in uravnotežil menjavo. Bidenomika pa bi to povezala s protekcionistično industrijsko politiko, ki jo na Balkanu že poznamo, »kupujte ameriško blago«. Trump je naklonjen sklepanju novih separatnih trgovinskih sporazumov z voljnimi državami, tudi EU, bidenomika je tu bližja multilateralnim pravilom STO. Zakulisje petdesetih odtenkov sive je za oba pristopa brez ekonomskega glamurja.
Dejansko obe strani verjameta v močno državo in moč ameriškega kapitalizma, poti se razlikujeta v centripetalnih krogih. Razlik je navzven manj kot navznoter, demokrati radi komplicirajo, republikanci raje banalizirajo. Ameriški dialog z drugimi je dejansko neznosen monolog. Svet počasi dojema, kje je problem in kaj to pomeni. Dementnemu Bidnu in lunatičnemu Trumpu gre zahvala, da smo to hitreje in lažje dojeli. Kdor spi, pač ne sme biti buden, piše v bibliji Alana Forda.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.