Komentar / Pariški mehurček sreče

Vlado Miheljak

16. 8. 2024  |  Mladina 33  |  Dva leva

»To je bil mehurček sreče. Bilo je veliko bratstva med vsemi. Ves čas smo peli, vsi smo bili skupaj. To je resnično mehurček, ki ga zapuščamo. …Čez štiri leta pa gremo v Los Angeles.«
— Naključna francoska gledalka navdušeno o mehurčku sreče v času pariške olimpijade (Pop TV, 12. 8. 2024) * * *

»Za nas bi to pomenilo naslednje ukrepe: Od Izraela in Hamasa zahtevati sklenitev dogovora o prekinitvi ognja v kratkem roku; v času zaključevanja dogovora zahtevati prekinitev spopadov – olimpijsko premirje; če dogovor o prekinitvi ognja še vedno ne bo sklenjen, bi morali ukrepati in Hamas ter Izrael prisiliti v dogovor.«
— Slovenski veleposlanik je v VS OZN zahteval olimpijsko premirje v Gazi (STA, 26. 7. 2024)

Morda se vprašanje sliši patetično, a vseeno: koliko ljudi, koliko civilistov, koliko otrok med njimi, je bilo med tem, ko je Pariz s športniki, občinstvom zanosno in ponosno užival »v mehurčku sreče«, kruto pobitih v Gazi? Koliko življenj mladih vojakov in tudi civilistov je med tem zahtevala ukrajinsko-ruska vojna na obeh straneh? Koliko nasilja je bilo med desničarskimi nemiri v Združenem kraljestvu? In ne nazadnje, koliko žrtev je bilo tam, od koder dnevne novice ne dosežejo svetovne javnosti in ne vzbujajo skrbi? Tega inventura skrbnih olimpijskih statistik ne vodi in ne objavlja. Nekoč je na splošno veljalo olimpijsko načelo, da naj bi se v času iger sovražnost vsaj začasno prekinila. Danes so tovrstni pozivi, na primer poziv Samuela Žbogarja, pravzaprav cinično norčevanje iz krute realnosti. Žbogarjev retorični poziv k »olimpijskemu premirju« v Gazi je izhodiščno zgrešen in zato obsojen na propad. Iskanje ravnotežja (tudi Žbogarjevo) med Hamasom in Izraelom je ne glede na to, da je zla podoba Hamasa nesporna, čisto sprenevedanje. V Gazi ne poteka vojna med Izraelom in Hamasom, ampak vojna Izraela proti neoboroženim civilistom, ženskam, otrokom, humanitarnim delavcem, tujim dopisnikom. In med 40 tisoči pobitih je neprimerno več otrok kot vseh padlih borcev – teroristov, če vam je ljubše – Hamasa. Hamasa praviloma ni tam, kjer na šole, bolnišnice, šotorišča padajo izraelske bombe.

Saj nič ne rečem, olimpijske igre so bile tokrat res izjemne, bleščeče. A ta blišč je kot vrhunska pariška restavracija, v kateri izbranci degustirajo mojstrovine francoske haute cuisine, skozi razkošna okna pa jih s pločnikov gledajo lačni pariški klošarji. Skratka, solze (športne) sreče, veselja, žalosti, razočaranja so tekle v potokih. Solz za svetom onkraj pariškega mehurčka pa ni potočil nihče. Še kakšne provokacije si, kolikor sem lahko zasledil, ni nihče privoščil. Češ, politika ne spada na igre. A najbolj spolitizirane so apolitične igre, apolitična drža udeležencev, športnikov in občinstva.

Je pa spolitizirana apolitičnost stalnica olimpijskih iger. Ne le leta 1936 na razvpitih igrah v Berlinu, ko so izločali judovske športnike. V politično pregretem letu 1968, ko so Američani izvedli pokol v My Laiu v Vietnamu, tanki varšavskega pakta zadušili praško pomlad, v Ameriki izvedli atentat na Roberta Kennedyja in Martina Luthra Kinga, se študenti po vsem svetu odzvali z nemiri in zasedbami univerz …, so se le deset dni po srhljivem pokolu (po nekaterih podatkih) več sto upornih študentov in naključno mimoidočih na trgu Tlatelolco v Ciudadu de México, ki so jih odvažali s prizorišča pokola kar s smetarskimi vozili, začele olimpijske igre v mehiški prestolnici na nadmorski višini 2240 metrov. Takratne igre smo si med drugim zapomnili po zlati medalji Miroslava Cerarja na konju z ročaji in srebrni medalji jugoslovanske košarkarske reprezentance s slovenskima članoma Ivom Daneuom in Aljošem Žorgo. Takrat so v dramatičnem, športno in politično prestižnem spopadu v polfinalu za točko premagali Sovjetsko zvezo in potem v finalu izgubili proti Američanom.

No, resnični, nepozabni pečat je olimpijskim igram leta 1968 pustila »politična provokacija« ameriških atletov. Na podelitvi medalj v šprintu na 200 metrov in ob intoniranju himne sta zmagovalec Tommie Smith, ki je postavil nov svetovni rekord, in bronasti John Carlos s črno rokavico na visoko dvignjeni pesti in s sklonjeno glavo poslušala The Star-Spangled Banner, himno »svoje« države. Eden je imel rokavico na desni roki, drugi na levi. Vsi so iskali simboliko, a razlog je bil banalen. Carlos je pozabil svoje rokavice v garderobi, zato jima je srebrni Avstralec Peter Norman, ki je bil popolnoma solidaren z njima, predlagal rešitev (da eden natakne levo, drugi desno rokavico). Oba sta sezula športne čevlje in stopila na zmagovalni oder v črnih nogavicah kot simbolu siromaštva črnih sužnjev. Zloglasni takratni predsednik MOK Avery Brundage, sicer Američan, znan po tem, da je izražal eksplicitni antisemitizem, rasizem in seksizem ter se ne samo uklanjal zahtevam nacističnih organizatorjev iger 1936, ampak celo odkrito simpatiziral z nacizmom, je besno zahteval in tudi dosegel, da so oba temnopolta atleta izključili z iger.

Žal se po več kot pol stoleta od iger v Mehiki ni prav nič spremenilo. Duh Averyja Brudagea straši tudi leta 2024 v mehurčku sreče v Parizu. Sliši na ime Maniža Talaš. (Preberite o tem prispevek Petra Petrovčiča na 26. strani v tej številki Mladine).