Komentar / Neučinkoviti birokratski stroj

dr. Bogomir Kovač

16. 8. 2024  |  Mladina 33  |  Ekonomija

Obletnica katastrofalnih poplav, najhujših v sodobni zgodovini države, je navrgla mešanico pozitivnih korakov, pa tudi negativnih stranpoti. Dejansko po letu dni, podobno kot po pandemiji covid-19, nimamo kompleksne interdisciplinarne analize, zakaj so te poplave tako močno ogrozile državo. Kdo je za to odgovoren, česa nismo storili pred tem in kaj moramo narediti, da se to ne bi ponovilo. Sodobni koncepti varstva pred poplavami zahtevajo sistemski in sistematičen pristop, kombinacijo kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam. Predvsem pa drugačno organiziranost in način upravljanja skupnega. In tu smo naredili v preteklosti največ napak in sedaj ni videti bolje. Nesporno je bil izhodiščni odziv zaščite in reševanja lani najboljši del ukrepanja. Po letu dni izteka izrednih ukrepov naraščajo frustracije in dvomi o učinkovitosti delovanja države. Državni vrh zveliča svoje ukrepe, na lokalni ravni so ljudje drugačnega mnenja. Politična legitimnost oblasti in učinkovitost protipoplavnih javnih politik sta dve plati iste medalje. Vladna koalicija tu v nasprotju s svojimi pričakovanji izgublja usodno politično bitko.

O poplavnih dogodkih imamo okvirno sliko. Vodotoki in plazovi so prizadeli avgusta 2023 183 občin, 79 huje, nekaj več kot 13.000 zgradb je bilo poškodovanih, 40 domov porušenih, prizadetih je bilo 4000 km vodotokov, 2000 km cest, izgubili smo štiri vitalne cestne mostove, evakuirali so 8000 ljudi ... Končna ocena neposredne škode je tri milijarde evrov, za kompleksno sanacijo v desetih letih bi jih potrebovali deset. Država se je hitro odzvala, najprej s posebno Službo Vlade RS za koordinacijo poplavne obnove, pa z Državno tehnično pisarno in posvetovalnim Svetom za obnovo. Čas interventnih ukrepov se je julija 2024 iztekel, vsi prizadeti deležniki so dobili 805 milijonov evrov. Vlada je pripravila nove srednjeročne sanacijske programe na posameznih področjih in nov Zakon o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev do konca leta 2028. Skratka, dobili smo gosto mrežo institucij in načrtovanih sprememb, le obnova kljub temu zaostaja za pričakovanji. Zakaj torej reči ne delujejo?

Začnimo s konceptualnim okvirom. Upravljanje naravnih virov, kamor spadajo širša krajina z rekami in gozdne površine, je skupno dobro. Niti država niti trg, ne državna regulacija in ne privatizacija tod niso uspešni. Skupno je preprosto več kot javno dobro, pomeni preprosto dar narave, skupno razpolaganje in delovanje, soodvisnost interesov in moči odločanja. Na tej ločnici je Elinor Ostrom, prva Nobelova nagrajenka za ekonomijo, zgradila kritiko »tragedije skupnega« in osem ključnih pravil upravljanja skupnega. Izhaja iz lokalnega konteksta, zahteva participativno odločanje, poudarja jasen nadzor in dobro organizacijo. Izhodiščni princip reševanja poteka od spodaj navzgor, temelji na upoštevanju različnih strok, veščini samoupravne organiziranosti in jasno opredeljene odgovornosti. Naš pristop je bil in ostaja ravno nasproten. Vse odločanje poteka od zgoraj navzdol, strokovni vakum so sedaj zapolnili predvsem vodarji, vse smo zbirokratizirali v državnih direkcijah. In smo logično zavozili. Brez pravih konceptov pa bo brezglava tudi načrtovana sanacijska petletka 2024–2028.

Drugi problem zadeva urejanje prostora in organiziranost države. Slovenija je tektonsko razdrobljen, geološko in reliefno razgiban prostor. Dve tretjini je gorski in hribovit svet, porečja imajo hudourniško naravo, tretjina ozemlja je iz plazovitih škriljavcev in fliša. Upravljanje takšnega prostora je izjemno kompleksno, organizacijsko in upravljavsko zahtevno. Novonastala država je opustila samoupravno organiziranost in jo nadomestila z novimi državnimi institucijami. Toda državne direkcije so kmalu postale neučinkovit birokratski stroj, model s koncesionarji je odpovedal. Za hudournike in plazove, porečja in sonaravno upravljanje voda ni nihče prav skrbel. Razdrobljena množica občin ni bila sposobna obvladovati skupnih porečij, hudournikov in plazenja. Toda država je z vso upravljavsko perverznostjo večino odgovornosti prevalila nanje. Podobno zgodbo ponuja poplavno ukrepanje. Občine niso sposobne pripraviti in prijaviti ustreznih projektov, zato so porabile zgolj četrtino odobrenih državnih predplačil, projekti sanacije pa stojijo. Lokalne tehnične pisarne so zgolj prazna forma, manjka ekspertov in odgovornih birokratov, zato ni odločitev. Temeljito reorganizacijo obeta minister Novak po letu 2026, verjetno sredi novega političnega cikla. Toda političnega plavja se do takrat ne bomo znebili.

In na koncu ostaja še tretje, za ljudi najbolj dramatična nesposobnost vodenja kriznega menedžmenta. Najprej so ocene škod trajale predolgo, revizije tudi, odločitev pa ni bilo. Preprosto so operativne ekipe premajhne, procesi odločanja prezapleteni, za prizadete ljudi nevzdržni. Očitno so oblasti po letu dni zapravile njihovo zaupanje, ni več konsenza o ničemer, ne o preselitvah ne o sonaravnih pristopih sanacije. Bodo potrebne razlastitve in prisilne deložacije, bodo vse prehitele nove jesenske ujme na pol očiščenih rek, mostovnih provizorijev, zatrpanih dveh ducatov naplavnih hudourniških pregrad … Očitno jih je država izigrala, od desetletja neustreznega ravnanja s prostorom do spornih dovolil za gradnjo in bivanje na poplavnih in plazovitih področjih. Tu je popoln poraz države evidenten, domoljubju navkljub.

Po letu dni vemo več o lastnih nesposobnostih, manj pa o odgovornosti in rešitvah. Zaklinjanje, da nikogar ne bomo pustili samega, se je izjalovilo. Najbolj prizadeti ljudje so dobili prvo pomoč, ne pa tudi ozdravitve življenjskih tegob. Varstvo pred nesrečami je celovit sistem, ki ga še vedno ne obvladujemo. To ve narava, še bolj pa ljudje, ki so jih prizadele.