Komentar / Uspeh turizma

dr. Bogomir Kovač

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Tradicionalni pregled turističnih dogajanj ob prevesu vrhunca poletne sezone ne prinaša dramatičnih novic, ne doma in ne v tujini. Turistična panoga si je po globalni pandemijski recesiji povsem opomogla in se vrača v stare tirnice vsakoletne rasti. Toda karte so vendarle premešane, na ponudbeni in tudi povpraševalni strani, zlasti v EU. Turistična industrija ima največ težav s kadri, globalnimi poslovnimi pristopi in lokalno prilagodljivostjo. Turistična potrošnja postaja občutljivejša na številna tveganja, zahtevnejša in manj uniformirana. Slovenija se je na tem področju znašla bolje od pričakovanj, pa vendarle še vedno ne izkorišča svojih konkurenčnih prednosti. Za seboj ima nedvomno najboljšo prakso strateško razvojnih dokumentov v državi, pa trdno zasidrano in sposobno ekipo na STO. Turistična dejavnost je v primerjavi z drugimi preprosto dober primer skupnega delovanja deležnikov. In zato panoga žanje uspehe ne glede na ciklična nihanja in vrsto konkurenčnih vrzeli, ki jih ne znamo zapolniti. Pod črto, turizem je lahko učna ura za druge gospodarske dejavnosti, sam pa bo še moral v šolske klopi.

Evropska turistična industrija, ostanimo pri njej, v letu 2024 dosega v povprečju raven potrošnje pred pandemijo. Povpraševanje se povsod krepi, ljudje navkljub precej višjim cenam potovanj in nastanitev želijo potovati. Standardni kazalec turističnih prihodov je v povprečju za šest odstotkov višji kot leta 2019, delno zaradi športnega turizma, nakopičenih prihrankov in želja po novih doživetjih. Največ so glede prihodov, prenočitev in potrošnje pridobile Portugalska, Španija, Francija, Italija, Grčija, pa tudi Turčija na obalah Sredozemlja. Na severu so turistično veliko bolj dinamične skandinavske države, Danska, Norveška in tudi Švedska, srednja Evropa z Nemčijo stagnira, največ je izgubil baltski trojček, bržkone zaradi svoje militantne drže. Svojevrstna zvezda turistične rasti je balkanski trojček, Albanija, Srbija in Črna gora, toda na trhlih temeljih poceni ponudbe. Izzivi in težave evropskega turizma pa tičijo drugod.

Stroški potovanj in nastanitev postajajo problem in države z najvišjimi rastmi cen so trčile ob zid kakovosti ponudbe glede na cene (Hrvaška). Pomanjkanje delovne sile v tej storitveni in delovno intenzivni panogi postaja osrednji problem. Prav tako je jasno, da na najbolj izpostavljenih destinacijah prve resne omejitve obiska turistov postajajo nuja (Benetke, Dubrovnik). In ne nazadnje so v velikih mestih turisti začeli ogrožati nepremičninski trg in življenjske razmere meščanov (Amsterdam, Ljubljana). Evropski turisti so se vrnili na azijsko-pacifiške destinacije, doma pa več potujejo z vlaki. Največjo rast dobivajo bolj butične destinacije, otoki kot sta portugalska Madeira ali pa norveški Magerøya, izgubljajo pa turistično preobremenjene destinacije, kot so Kanarski otoki in Ibiza. Turizem je vendarle še vedno vezan na mobilnost ljudi, na ponudbo avtentičnih doživetij, ki ne ogrožajo narave in življenja domačinov. Digitalizacija nam lahko tudi tukaj olajša izbire in odločitve, da je manj lahko tudi več.

Slovenski turizem je znotraj teh trendov, pa tudi težav. Vizija zelene butičnosti je prvi del trajnostnih trendov, višja kakovost in večja vrednost ponudbe pa drugi. Zmerno kvantitativno rast želimo podrediti paradigmi višje kakovosti in prestrukturiranja turistične ponudbe. Pet strateških ciljev, pa sedem razvojnih politik s konkretnimi ukrepi, ki so del treh strateških horizontalnih usmeritev je del nove turistične strategije 2022–2028. To je nedvomno najkakovostnejši strateški dokument te države, posledica dvajsetletnega strategiziranja in skupnega delovanja, česar druge dejavnosti ne zmorejo. Kvantitativni rezultati sploh niso slabi, turizem reže dobro desetino BDP, toda konkurenčnost slovenskega turizma ni tako rožnata. Globalni indeks Svetovnega ekonomskega foruma glede razvitosti in konkurenčnosti turističnega biznisa držav dokazuje, da nam ni uspel preboj in da zadnjih pet let nazadujemo (WEF: TTDI, TTCI). Ovirajo nas slabo poslovno okolje, rigidnost zaposlovanja, državna organiziranost, prenizke investicije, letalska in železniška povezljivost … Slovenski turizem je danes v tej metriki na 42. mestu med 119 državami. Tičimo nekje na sredi med Madžarsko (37) in Hrvaško (46), toda daleč za Italijo (9) in Avstrijo (15). Indeksi nikoli ne povedo vsega, so pa ogledalo lastnih trendov in primerjav. In to dokazuje, da slovenski turizem relativno izgublja, napredku navkljub.

Turizem vedno spremlja optimizem, pa tudi svojevrstna odpornost in sposobnost preživetja. Trajnostna usmeritev je generična podstat turizma, brez skrbi za neokrnjeno naravo in kulturno identiteto ni turizma, od nekdaj. Manjka nam jasna opredelitev naše konkurenčne prednosti, identifikacijska in identitetna različnost od destinacij drugih držav. Nedvomno smo edinstveni z raznolikostjo destinacij na majhnem prostoru, na dobrih stotih kilometrih, v dobri uri tega ne ponuja nihče. Toda pestrost ni razpršenost, potrebujemo povezanost petih, šestih ključnih destinacij s premijskimi ponudbami, nastanitvenimi in gostinskimi. In tu je naš problem, od Bleda in Bohinja do Obale, od Kranjske Gore in doline Soče do Lipice … Želene »butičnosti« ni ali pa je sporadična in nepovezana. Ljubljana je v zadnjih letih edina turistična zvezda, del Pohorja tudi, izgubili smo poslovni turizem, pa priložnosti Maribora in Ptuja z zaledjem … Manjka nam investicij in trženja v spremljevalni turistični ponudbi, od modne gastronomije do vrhunskih nastanitev.

Staro reklo, da smo turizem ljudje, smo vtkali v promocijsko geslo, da moramo čutiti Slovenijo. Kot edinstveno lokacijo drugačnih doživetij, kot jih ponujajo drugi, da bomo znali ustvariti nekaj, česar nimamo. Ko bomo prestopili ta rubikon, bodo tudi naši ljudje raje živeli od turizma.