Heni Erceg

Heni Erceg

 |  Mladina 34  |  Hrvaška

Komentar / Lastovo

Hrvaški vlada brezdušna, skorumpirana klika, za katero je Markova, Denisova in Joškova smrt, ki jo je pospremil otožni zvok siren z Jadrolinijinih ladij, zgolj vihar v kozarcu vode.

Odrasla sem z barkami. Imeli smo jih v družini, ribiške in batele, že zgodaj sem se naučila spoštovati morje, muhavost, s katero iz bonace v hipu preide v zloveščo hudo uro. S trajekti potujem že leta, prepoznam neizmerno utrujenost posadke v norem času turistične sezone, ko v enem samem dnevu do otokov prepelje več tisoč potnikov in avtomobilov. Od nekdaj pa je bil moja prva izbira eden in edini med njimi, in to kljub starosti, zarjavelosti, škripavosti – Lastovo, ki je leta plul na progi Split–Šolta. Kadar udari jugo ali se razdivja tramontana in do najbolj oddaljenega hrvaškega otoka Lastova ne more priti noben trajekt, se vse do danes ve, da se na pot odpravi Lastovo. Še pred desetimi leti so v skromnih barih na Jadrolinijinih trajektih delali ladijski natakarji in Maks z Lastova je kuhal najboljšo kavo. Potem so koncesije za te bifeje oddali raznim pridaničem in zdaj kava na trajektu stane skoraj štiri evre, poleg tega pa je ogabna.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Heni Erceg

Heni Erceg

 |  Mladina 34  |  Hrvaška

Odrasla sem z barkami. Imeli smo jih v družini, ribiške in batele, že zgodaj sem se naučila spoštovati morje, muhavost, s katero iz bonace v hipu preide v zloveščo hudo uro. S trajekti potujem že leta, prepoznam neizmerno utrujenost posadke v norem času turistične sezone, ko v enem samem dnevu do otokov prepelje več tisoč potnikov in avtomobilov. Od nekdaj pa je bil moja prva izbira eden in edini med njimi, in to kljub starosti, zarjavelosti, škripavosti – Lastovo, ki je leta plul na progi Split–Šolta. Kadar udari jugo ali se razdivja tramontana in do najbolj oddaljenega hrvaškega otoka Lastova ne more priti noben trajekt, se vse do danes ve, da se na pot odpravi Lastovo. Še pred desetimi leti so v skromnih barih na Jadrolinijinih trajektih delali ladijski natakarji in Maks z Lastova je kuhal najboljšo kavo. Potem so koncesije za te bifeje oddali raznim pridaničem in zdaj kava na trajektu stane skoraj štiri evre, poleg tega pa je ogabna.

Res je, Lastovo je prastari japonec, najstarejši v floti, in tudi mi smo enkrat obtičali v njegovi garaži za več kot pol ure, ker izhodne klančine ni bilo mogoče spustiti, vendar ni to nikogar spravljalo ob živce, zaupali smo posadki. Trije iz nje so danes mrtvi, umrli so te dni pod klančino, ki tehta deset ton, četrti pa se je po srečnem naključju rešil, ker je padel v morje. Takšne nesreče naša tako imenovana pomorska država ne pomni in v dostojni državi bi sledil takojšen odstop resornega ministra in predsednika uprave državnega ladijskega prevoznika, družbe, ki jo je korupcijska hobotnica HDZ popolnoma uničila. Navkljub nenehnim opozorilom sindikata pomorščakov in strokovnjakov država vztrajno kupuje stare in dotrajane trajekte, zato se ne ve, ali so Lastovu šteti dnevi, ali bi bilo nesrečo mogoče preprečiti, kdo je kriv za smrt izkušenih pomorščakov.

Noben nasvet ali predlog preprosto ne prodre do ušes direktorja Jadrolinije, ki ima z morjem prav toliko skupnega kot jaz z ovčerejo, ta menedžer tega in onega je prišel na položaj prvega človeka Jadrolinije z referenco člana HDZ in premierovega prijatelja, zato se je tudi lahko zgodilo, da je ta Sopta kmalu po pomorski tragediji, kakršne ne pomnimo, neprizadeto zatrdil, da je »zdaj čas, da oddelamo turistično sezono«. Jebala te sezona, gnusoba hadezejevska! so se množično odzvali predvsem otočani, ki za to oblast skupaj z Jadrolinijinimi posadkami tako ali tako obstajajo samo, da opravljajo storitve za gonilno gospodarsko panogo, turizem.

Kakšne nepredstavljive gnusobe vodijo to državo, je pozneje dokazal še minister za morje, promet in infrastrukturo, ki se je še dneve po tragediji skrival, potem pa bleknil, da iz pisarne ne moreš vedeti, kaj se dogaja na morju in na ladjah, očitno pa ni odgovoren niti za nakup odsluženih, a kljub temu pregrešno dragih trajektov. Tako je Jadrolinija za svojo zadnjo pridobitev, trajekt Oliver, star nekaj desetletij, odštela kar 17 milijonov evrov, takoj po nakupu pa je bil dva meseca v remontu, kar je stalo še dodatna dva milijona evrov in pol. Že na prvi plovbi se je zgodila katastrofa – trajekt Oliver je ure in ure nosilo po Korčulskem kanalu. Menda minister res ni odgovoren za razmere v svojem resorju, za dotrajano floto, pomorščake, ki poleti delajo tudi po 18 ur na dan, pri čemer mornarjeva plača znaša tisoč evrov, predsednik uprave, tisti Sopta, pa zasluži 4500 evrov, ni odgovoren za neznosne razmere v avtobusnem in železniškem prometu in za vlak, ki, če ima srečo, iz Splita v Zagreb pripelje v desetih urah.

Potem se je šele peti dan po smrti pomorščakov – zagorel in bojevit – v neki cerkvi prikazal gospod premier in začel udrihati po novinarjih, ki se ga drznejo spraševati, ali bo kdo prevzel odgovornost za tragedijo na trajektu Lastovo, ali bo minister ali vsaj predsednik Jadrolinijine uprave odstopil. Ta neznosno oholi tip je razburjenje javnosti zaradi razmer v Jadroliniji, ki so pripeljale do smrti pomorščakov, razglasil za sovražno medijsko spletkarjenje, katerega namen je škodovati njegovi vladi, in potem odločno zavrnil vsakršno odgovornost svojega smrkca, ministra za pomorstvo, za tragedijo na trajektu in za stanje flote v celoti.

Če bi ga kateri od novinarjev vprašal, ali bo sam odstopil, bi verjetno doživel živčni zlom, nobenega dvoma pa ni, da bo preiskava pokazala, da je bil vzrok nesreče človeški dejavnik. A tudi če bi bilo res tako? Mar to kaj spremeni dejstvo, da Jadrolinijo upravljajo nestrokovni ničeti in da je Lastovo kot starec, ki mu je usodno odpovedal življenjsko pomemben organ? Ali dejstvo, da ladij ne izdelujemo več v domačih ladjedelnicah, ker teh ni več, saj so jih namerno uničili, da bi privlačna zemljišča ob morju, kjer so stale, razprodali tujim »developerjem«, seveda za skrivne provizije, izkušeni ladjedelci pa so se raztepli po svetu.

Pa še nekaj primerov moralne in politične odgovornosti: leta 2019 je v Egiptu zaradi eksplozije vlaka odstopil minister za promet. Vlak je bil v zasebni lasti. V Južni Koreji je leta 2014 odstopil predsednik vlade, ker je potonil trajekt. Bil je v zasebni lasti. Itd. Da, toda to je Hrvaška, kjer vlada brezdušna, skorumpirana klika, za katero je Markova, Denisova in Joškova smrt, ki jo je pospremil otožni zvok siren z Jadrolinijinih ladij, zgolj vihar v kozarcu vode. Ker »zdaj moramo oddelati sezono«! Napolniti državno blagajno. Tudi za ceno smrti posameznikov

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.