Komentar / Pijani krmar

Janko Lorenci

30. 8. 2024  |  Mladina 35  |  Kolumna

Britansko sodišče je podnebne aktiviste, ki so načrtovali več cestnih blokad v Londonu, nedavno obsodilo na pet ali štiri leta zapora. V New Yorku je policija aretirala aktivista, ki je pred sedežem Citibank, ene največjih financerk naftnih koncernov, igral Bachove suite za violončelo. Aktiviste, ki so sklenili krog okoli njega, so pridržali.

Podobnih dogodkov mrgoli. Po vsej Evropi se politika do podnebnih aktivistov zaostruje; zakonodaja je trša, kazni višje, nekatere oblike protestov prepovedane. Zaostrena represija je odgovor na množeče se protestne akcije: zapore cest in dostopa do letališč, prekinjanje športnih prireditev, poškodovanje umetnin v muzejih – pa tudi drobne sabotaže. Michel Frost, posebni poročevalec Združenih narodov, je zapisal, da so Anglija, Nemčija, Španija, Nizozemska … ustvarile ozračje strahu in strahovanja protestnikov in da politiki, zakonodajalci, mediji za okoljska gibanja uporabljajo izraze ekstremisti, ekoteroristi, zeleni talibani … Nastaja zagaten, nevaren, nepredvidljiv položaj. Podnebno krizo deloma blaži nagel razvoj obnovljive energije, a to, razen za tehnofetišiste, še zdaleč ni dovolj, saj ni potrebne politične volje, ki bi v družbi kaj spremenila. Podnebna kriza se tako še stopnjuje, hkrati z njo pa ekoprotesti in državna represija. Nastaja nekakšen začarani krog zaostrovanja na vseh straneh. Spremlja ga – in to je v tem prelomnem času najbolj nevarno – mehčanje, delno opuščanje zelenih ambicij: zelene stranke so izgubile veliko moči, zmerna politika se je ustrašila množičnih protestov evropskih kmetov in se po malem prilagaja skrajni desnici, ta pa podnebno krizo bolj ali manj zanika. To polovično kapitulacijo hinavsko opravičuje s stiskami in odporom navadnih ljudi, ki da ne zmorejo bremen zelenega prehoda. Namesto da bi pošteno obdavčila energetske koncerne in bogataše, ki so s svojimi letali, jahtami in gradovi za okolje prava kuga, raje zatira ekoaktiviste.

Ti so pisana druščina. Njihova številna, v glavnem nepovezana gibanja je deloma predrugačila in radikalizirala knjiga Andreasa Malma Kako razstreliti naftovod (2021). Miroljubna civilna nepokorščina, mirni protesti ne prinesejo ničesar, niso učinkoviti, potrebna je radikalizacija, pravi Šved, in še vsako večje gibanje je moralo prej ali slej opustiti pacifistična načela, da je kaj doseglo. Toda pozor: radikalnejše ravnanje ne sme biti usmerjeno proti ljudem, ampak proti nevarni infrastrukturi – naftovodom, naftnim ploščadim, rafinerijam … Tabu, da protestne akcije ne smejo biti usmerjene proti lastnini, je treba zrušiti. Pri tem ne gre za nasilje, ampak za samoobrambo.

Malmov manifest je dilematičen. Razstrelitev plinovoda bi povsod ostro obsodili, a ekoaktivisti niso v zrak pognali še nobenega, politika pa jih preganja že zaradi bistveno nedolžnejših dejanj in celo zgolj sumov, da kaj naklepajo. Hkrati položaj prav zahteva drastičnost: podnebna znanost trdi, da polzimo v katastrofo, in podnebno dogajanje ji daje prav. Pogrezanje v prihodnost, ki nam grozi zrušiti nebo na glavo, bi zlahka ustavili, znanja in bogastva je dovolj, le drugače bi ju morali uporabiti in porazdeliti. Toda politika maloumno, neverjetno neodgovorno in zgolj v začasno korist bogate manjšine brani status quo – nevaren, krivičen in perverzen.

Malm tri leta po izidu svoje vplivne knjige pravi, da morajo ekoaktivisti paziti, da ne bi prizadeli navadnih ljudi v njihovem vsakdanjem življenju, na primer z nadležnimi cestnimi zaporami. Marsikatero početje ekoaktivistov je izraz obupa in ljudi odvrača. Vendar je aktiviste lahko razumeti in scela imajo absolutno prav. Civilna nepokorščina je del demokratične igre in brez nje ne bi bilo množice današnjih dosežkov, z demokracijo vred. Njihove akcije so zgolj reakcija na veliko, realno nevarnost podnebne krize in na strahovito neodzivnost politike. Nekatere njihove akcije so nesmiselne in kontraproduktivne – a kaj je bolj brez pameti in bolno kot slepo prepuščanje pogrezanju v podnebno krizo, ki se ga gre pijani družbeni krmar – politika.

Scela je ekoprotestništvo doslej doseglo malo ali nič. Vendar je tu, ostaja živo in se bo skoraj neizbežno radikaliziralo. V to ga bosta gnala zlasti zgoščanje strašnih suš, poplav, neurij in pa negibnost politike. Res je razdrobljeno in raznoliko, a v celoti ima velik potencial, pač zato, ker je grožnja tako univerzalna in elementarna. Tudi kadar protestniki z mazanjem slik, oviranjem prometa itd. zbujajo nelagodje in jezo, nam v osnovi dajejo nauk: treba se je zmigati, se povezovati, pritiskati predvsem na politiko, pa tudi na naftarje, banke, davčne begunce, prodane medije … Ker nas ogrožajo. Navedimo še enkrat, kaj je s proučevanjem množice vsakovrstnih protestov ugotovila Erica Chenoweth: noben protest, vstaja, upor ni bil neuspešen, če je v njem aktivno sodelovalo vsaj 3,5 odstotka prebivalstva. To ni veliko, če upoštevamo, kako vseobsežna grožnja je podnebna kriza. Saj jo že zdaj, ko še ni niti približno razvita do konca, boleče čutimo na lastni koži.

Skratka, fatalizem, negibnost, sprijaznjenost s statusom quo so pogubni, ekoprotestniki nam kažejo pot. Pritisk na politiko in ves statusquojevski tabor ni nič drugega kot samoobramba neprivilegirane, ogrožene večine, ekoprotestniki pa vrh te ledene gore, ki se bo stalila, če se ne bo zbudila. Njene tesnobe, negotovosti in strahovi se morajo preseliti v »elite«. Ker nas ogrožajo. Dokler se ne bodo bale, se ne bodo zganile.

Išče se torej odgovor na vprašanje, kako moč ekoprotestnikov povečati. Kako jih na primer povezati z gasilci, civilno zaščito, sindikati, 8. marcem …?