Janko Lorenci

6. 9. 2024  |  Mladina 36  |  Kolumna

Komentar / Nekaj manjka

Vedno več osamljenih

Osamljenost postaja nekakšna sodobna epidemija. Američane naj bi po nekaterih ocenah mučila bolj kot diabetes ali debelost. Za WHO je osamljenost grožnja za javno zdravje, Japonska in Anglija sta celo imenovali ministra za osamljenost.

Osamljenost občasno doleti vsakogar. To ni bolezen, lahko pa človeku bolezni nakoplje. Je izmuzljivo, subjektivno občutje, sestavljeno iz pobitosti, tesnobe, žalosti, strahu, iz nejasnega občutka, da nekaj manjka. Lakoto začutimo zaradi pomanjkanja hrane, osamljenost pa zaradi pomanjkanja, odsotnosti drugih ljudi. Individuumi smo, a tudi družbena bitja, druge potrebujemo, brez drugih nas ne bi bilo in brez drugih bi nas bilo hitro konec.

Toda osamljen si lahko tudi v množici, če se nihče ne zmeni zate, če si za druge neopazen, nepotreben, odveč. Potešena potreba po ljudeh je torej interakcija – tudi drugi se morajo vsaj malo odzivati nate. Osamljenost je občutek, da nikamor ne spadaš, da nikogar ne zanimaš.

Osamljen si lahko iz individualnih razlogov, a fenomen osamljenosti je tudi družbeno pogojen in tudi zato tako epidemičen. Individualni in družbeni razlogi se pogosto mešajo. Nekaj primerov individualne osamljenosti: postaraš se, izgubiš znance, prijatelje, svojce, partnerja. Lahko govorimo tudi o osamljenosti zapornikov, menihov, robinzonov, o osamljenosti v bolezni in v tem ali onem trpljenju. Osamljenost se praviloma veča s staranjem, saj se počasi izločaš (te izločajo) iz polnega življenja, a osamljeni so lahko tudi mladostniki, ki se v tako življenje šele vraščajo. Večina osamljenosti je najbrž individualno-družbenih. Osama med korono je bila zaukazana od zgoraj, a iz strahu pred virusom tudi individualno sprejemana. Številni mladi ne morejo do stanovanj, ostanejo zato brez družin in vsaj na starost bolj osamljeni. Delo te lahko osrečuje, a če je izkoriščevalsko in slabo plačano, tudi osami. To prav tako velja za delo od doma. Družbena omrežja te lahko branijo pred občutkom osamljenosti, lahko pa te vanjo še bolj pogreznejo, saj so le nadomestek za živo druženje. To najbrž velja tudi za umetno inteligenco, kakorkoli že se bo razvila.

Osamljeni so lahko bili ljudje že v antiki, a od kod sodobna epidemija osamljenosti? Louise Hawkley in John Cacioppo sta razvila evolucijsko razlago osamljenosti. Nekako tako gre: zgodnji homo sapiens, živeč v svetu, polnem nevarnosti, je dosegel varnost v skupnosti, v kateri je komuniciral, sklepal zavezništva, sodeloval. Možgani so se postopoma navadili dajati prednost življenju v skupnosti, druženju, če so za to prikrajšani, se odzovejo s tesnobo, negotovostjo, neprijetnimi občutki, značilnimi za osamljenost – nekaj manjka.

In kako je s temi našimi možgani danes?

Ne godi se jim ravno dobro, saj nas delovanje družbe v marsičem prav sili v osamljenost. Utripanju družbe daje pečat nesrečna ideologija, ki malikuje poudarjeni individualizem in ostro tekmovalnost. Če nenehno tekmuješ, če te v tekmovalca vzgajajo že doma, če se ta vzorec nadaljuje v šoli, na delovnem mestu in v življenju nasploh, postopoma nujno osamevaš, tudi če nisi sam. Današnjim generacijam se pridiga: bodi poseben, sam si določaš usodo, nase misli, ne zanimaj se za družbo. Z drugimi besedami: bodi egoist, egoizem pa je bližnjica v osamljenost. Bolj ko je družba razbita, bolj ko je socialno surova in neenaka, več ko je revščine, več je osamljenosti.

S prenapetim individualizmom in tekmovalnostjo se ločujemo psihično. Ločujemo se tudi fizično, saj izgubljamo skupne prostore (parke, urejene soseske …) in navade – obiskovanje kina, cerkva, gledanje tv. Svoje dodajajo že omenjeno delo, ki lahko osameva, in vstopanje v digitalni svet namesto v živega. Pa sveta privatizacija, ki uničuje javne službe in samo idejo skupnega.

Z vsem tem nastaja stanje, ki je v bistvu v nasprotju s človekovo naravo ali pa vsaj zatira in duši tisti del, ki ga sestavljajo empatija, solidarnost, težnja po bivanju in delovanju v skupnosti. Rezultanta vsega tega je nestabilna, razdrobljena, konfliktna, zmedena, negotova družba, ki izgublja občutek varnosti. In v taki družbi je osamljenost samo eden od mnogih simptomov bolnega stanja – nezaupanja, fatalizma, izklapljanja iz družbe, fanatizmov in ekstremizmov vseh vrst.

Veljavni sistem trdi, da nima alternative. A večina čuti, da je z njim nekaj globoko narobe, čuti pa tudi nemoč, da bi kaj spremenila. V takem ozračju je osamljenost še teže prenašati. Če bo sistem ostal, kakršen je, bo osamljenosti še več, saj bosta svoje dodala zaostrovanje podnebne krize in – razen v Afriki – povsod vse manjša rodnost.

In zdaj paradoks: ob vsej tej epidemičnosti osamljenosti se dobro ve, kako se je – in to v vsaki starosti – mogoče skopati iz tega nesrečnega občutja. Zelo preprosto: z iskanjem živih stikov, druženjem, empatijo, sodelovanjem, angažiranjem, povezovanjem v ožje ali širše skupnosti.

To pa je hkrati edini pravi recept tudi, ko gre za družbeno raven; drugega načina, da se ta surova, sprta, zbegana, manipulirana, v osamljence razbita družba neha pogrezati, ni. S sodelovanjem in solidarnostjo je človek nastal, zdaj bi se moral nekako vrniti v to stanje, se rešiti iz novodobnega barbarstva. Zgled za to obstaja: ljudje z močjo in vplivom, ki jim status quo ustreza, se, tudi če so na videz na smrt sprti, v osnovnih premisah ureditve strinjajo, se povezujejo in sodelujejo, vse pod sabo pa drobijo, vlečejo za nos, spravljajo v medsebojne spore, da laže ostajajo vladarji. Nauk je jasen.