Komentar / 80 let Bretton Woodsa

dr. Bogomir Kovač

30. 8. 2024  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Sredi julija 2024 je izzvenela osemdesetletnica slovitega Bretton Woodsa, mednarodnega sporazuma o novi monetarni, ekonomski in finančni ureditvi sveta po drugi svetovni vojni. To je hkrati tudi temeljni kamen globalne hegemonije ZDA, trdega in brezkompromisnega sesutja Pax Britanica. ZDA so bolj vsilile kot ponudile globalno politiko z ekonomskimi sredstvi, svet, utemeljen na dominaciji dolarja in novih institucijah. Fascinantna zgodba Bretton Woodsa žal ni romantična pripoved o novem svetu miru in napredka, svobode in enakopravnosti. Bolj gre za brezkompromisen svet spletk, s katerimi je bila spočeta nova mednarodna ureditev. Osemdeset let kasneje je bistveno drugačna od prvotnih namer. Ameriška dominacija se opoteka, brettonwoodske »zahodne« institucije niso glas večinskega sveta. In preden se morda sodobni politiki polotijo rekonstrukcije Bretton Woods 2.0, je koristno razumeti, kaj se je dejansko zgodilo leta 1944 in po tem.

Toda pojdimo po vrsti. Prve tedne julija 1944, tri tedne po zavezniški invaziji na Normandijo, so ZDA gostile mednarodno konferenco o povojni ureditvi sveta. Zbranih je bilo 730 delegatov iz 44 držav, med njimi tudi predstavnik Jugoslavije. Sporočilo sovražnim silam osi je bilo jasno in frustrirajoče. Gradimo prihodnost povojnega sveta, zmaga za nas ni vprašanje. In zakaj ravno Bretton Woods, zeleno okrožje mogočnega hotela Mount Washington, v zakotnem mestecu Carroll blizu kanadske meje? Preprosto, država New Hampshire je bila izbrana kot sedež konference, ker so želeli z njo podpreti demokratskega senatorja nasproti vodilnemu republikancu. V ZDA je mednarodna politika vedno instrument domačih političnih bojev. Niti Roosevelt (FDR) niti Churchill nista nikoli dobro razumela pomena mednarodnih financ. Toda ameriški finančni minister Morenthau z omejenim znanjem ekonomije je trdno verjel v ključno vlogo dolarja kot sredstva ameriške moči. Skupaj s svojim svetovalcem

Whitom sta videla v trgovinskih in valutnih vojnah, opuščanju zlatega standarda osrednje vzroke velike depresije, pa tudi druge svetovne vojne. Harry Dexter White je bil tu ključna figura, nesporno najpomembnejši vladni ekonomist 20. stoletja, ne samo v ZDA. Toda politična zgodovina ga je izbrisala leta 1950, dve leti po smrti. V splošni antikomunistični histeriji so ga razglasili za ruskega vohuna.

White in Keynes veljata za osrednja, toda diametralno nasprotna protagonista brettonwoodske zgodbe. Oba sta bila akademska ekonomista, Keynes je bil globalna intelektualna zvezda, Dexter pa obseden z idejo dolarja kot svetovne valute. Oba sta verjela v stabilnost valutnih tečajev in prosto trgovino, hkrati pa bi želela zaščititi geostrateške interese svoje države. Toda Velika Britanija je potrebovala vojno pomoč in ameriške kredite, britanski funt in ameriški dolar po letu 1940 preprosto nista bila v primerljivem položaju. Zato je Keynes predlagal odvodno rešitev, mednarodno centralno banko in »bankor« kot nevtralno rezervno valuto. White pa je neposredno stavil na Mednarodni denarni sklad (MDS) in dolar z ekskluzivnim zlatim pokritjem in monopolom univerzalne konvertibilnosti za druge valute, tudi funta. Dobri dve leti so trajale izmenjave mnenj in priprava dokumentov. Keynes je imel Whita za ekonomskega bedaka, White pa Keynesa za političnega naivneža. Dejansko so v izgubljeni geostrateški bitki Britanci politično žrtvovali Keynesa, potrebovali so denar in ministri niso želeli prevzeti vodenja delegacije. Američani so na konferenci Keynesa ponižali v svojem slogu. Niso mu dovolili uvodnega nagovora, še manj vodenja konference. Whitu so namenili odločilno podkomisijo glede MDS, Keynes se je moral zadovoljiti z razvojno banko. Američani so Britance lomili z ekonomskimi sredstvi. Dobro leto jim niso odobrili novih kreditov, zato je London nekaj tednov pred končnim iztekom ratifikacije decembra 1945 zagrozil, da sporazuma ne bodo podpisali. Američani so tedaj popustili, odobrili sedemletno pomoč in rešili sporazum. Takšno je pač od nekdaj slovito transatlantsko prijateljstvo.

Toda zapletov še ni bilo konec. ZDA so konec druge svetovne vojne pričakale kot absolutni vojni, politični in ekonomski zmagovalec. Dolar je temelj svetovne monetarne in finančne ureditve, ekonomsko sredstvo ameriške dominacije. Geostrateško hegemonijo Washingtona so sprejeli v Londonu in tudi na Wall Streetu. In to je v izhodišču Whitova zasluga, Bretton Woods je tu odigral faustovsko vlogo. Leta 1947 je v nekaj mesecih britanski imperij kolapsiral, v Indiji in Burmi, Grčiji in Palestini, britanski funt je 15. 7. fiksiral tečaj do dolarja. Ko je 1948 White želel prevzeti vodenje MDS, so se reči zapletle. ZDA so želele omejiti sodelovanje s SZ, rusko lojalnost do sporazuma so pripisali Whitu, FBI in Trumanova administracija so morali najti novo rešitev. Vodenje MDS od tedaj pripada Evropi, Svetovna banka (SB) Američanom, namesto obeh sta dobila osrednjo povezovalno vlogo Marshallov plan in Nato. Bretton Woods je tako s svojimi akterji opravil kratkoročno ameriško poslanstvo.

Dejansko se je svet po letu 1947 postavil na glavo, od brettonwoodske arhitekture je ostal dominanten položaj dolarja in tudi obe instituciji (MDS in SB). Sistem fiksnih tečajev z dolarsko zlato vezavo je deloval zgolj deset let (1961–1971). Toda Bretton Woods nosi dokaz, da je mogoča mirna menjava globalnega hegemona, da mednarodne institucije lahko delujejo, če niso popolne. Kitajska je danes v nekdanji ameriški vlogi in ZDA v britanski. Zgodovina protekcionizma in sosledja kriz je podobna, ne manjka niti sosledje političnih mesečnikov, zmedenost EU in vojn na njenem obrobju. ZDA so danes bližje keynesijanski rešitvi, pa tudi njegovi briljantni razlagi svojega političnega poraza. Američani so nam morali plačati, ker smo se borili za svoboden svet, za splošno dobro. Česa torej Kitajci in Rusi danes ne razumejo?