Komentar / Discipliniranje volivcev

N'toko

30. 8. 2024  |  Mladina 35  |  Žive meje

Američani si želijo, da bi Kamala Harris postala predsednica. Čisto resno mislijo s tem. Ne samo, da jo ob pomanjkanju drugih opcij tolerirajo ali da so v strahu pred Trumpom pripravljeni stisniti zobe in ji podeliti glas … ne, Ameriko je prevzel val navdušenja, prava Kamala-norija, ki spominja na prvo kampanjo Baracka Obame. Po veliki konferenci Demokratske stranke v Chicagu, kjer je njen nastop sprožil histerične ovacije, celo solze in krike sreče, tega ne moremo več zanikati. Evforija je pristna, vidimo jo v popkulturi, katere največji zvezdniki so že pohiteli z izražanjem javne podpore, na TikToku, kjer je Kamala Harris postala viralna osebnost, na družbenih omrežjih, kjer navadni ljudje brez kančka cinizma pišejo o »ponovni veri v prihodnost ZDA«. Zgodil se je torej sunkovit, pravzaprav zgodovinski obrat javnega mnenja: ena najmanj priljubljenih ameriških političark je čez noč postala kraljica ljudskih src.

Demokratski volivci delujejo kot kakšen lik iz romantičnih komedij 90. let, ki po letih nerodnih pripetljajev z zoprno šefico v njej končno odkrije žensko svojih sanj. Spomnimo, nekarizmatična državna tožilka iz Kalifornije na predsedniških volitvah leta 2020 ni prepričala niti volivcev v lastnem okraju, nato pa je preživela štiri leta kot podpredsednica v osovraženi administraciji Joeja Bidna. Kot druga najpomembnejša oseba Bele hiše ni niti za trenutek zablestela – namesto da bi se ob upehanem brbljajočem Bidnu pokazala kot sposobna voditeljica, je v tem času povsem izginila s političnega zemljevida. Njen mandat so zaznamovali čudaški ezoterični govori (poguglajte njen znameniti traktat o minevanju časa, bizarni izbruh smeha na vprašanje o ukrajinskih beguncih, zgodbo o kokosovem drevesu in druge prigode iz kolekcije podpredsedničinih nastopov), kmalu pa je bila degradirana v tretjerazredno politično figuro. Kamala Harris je težko stopila pred kamero, ne da bi koga užalila, še konec leta 2023 pa je bila njena podpora med volivci najnižja od vseh podpredsednikov v zadnjih 20 letih. Dejstvo, da je stranka v dirko proti Trumpu raje poslala vidno umirajočega Bidna, dovolj zgovorno priča o njenem renomeju.

Kako je tako nepopularna politična figura čez noč postala novi Obama? Zgodba o njenem vzponu je pravzaprav zgodba o nazadovanju Demokratske stranke, katere volivci so v zadnjih štirih letih povsem resetirali svoja pričakovanja. Samo poglejte, kakšne so bile predvolilne razprave med demokrati leta 2020, ko se je senator Bernie Sanders nevarno približal prestolu stranke. Kamala Harris je bila pod pritiskom levice v svoji kampanji prisiljena podpreti Green New Deal, javno zdravstvo, odpravo agencije za nadzor meje ICE, prepoved frackinga, celo reze policijskih proračunov … Če kaj, je njen naskok na predsedniško kandidaturo propadel, ker je bila prisiljena igrati levičarko in bila pri tem skrajno neprepričljiva. Slaba štiri leta kasneje niti levičarji več ne igrajo levičarjev. Reformistično krilo stranke je bilo disciplinirano in danes ni na mizi več nobene napredne agende, nobenega upanja, da se lahko Ameriko nekako popravi … ostajajo le še oportunizem, korupcija, davčni odpustki, vojne, grožnje ter strah pred nedostojanstveno starostjo in smrtjo, vse to pa je simbolno zajeto v tragični podobi Joeja Bidna. Amerika je utrujena, tako kot je utrujen njen predsednik. Demokratski volivci so bili med Bidnovim žalostnim mandatom, predvsem pa po začetku genocida v Gazi, tako temeljito potolčeni, da so nehali od svojih predstavnikov pričakovati karkoli – veseli bi bili že najmanjšega znaka življenja.

Praznovanje lika Kamale Harris je tako dejansko praznovanje odhoda Joeja Bidna. Ta je postal utelešenje vsega, kar je narobe z Demokratsko stranko – njene zatohle gerintokracije, njene neefektivnosti, njenega sionizma in agresivne vojaške politike. In ko se je Sleepy Joe po plazu kritik umaknil s čela stranke, so v javni percepciji z njim odšli tudi njeni grehi. Večmesečna anemična kampanja, v kateri je Biden s kombinacijo betežnosti in nadutosti spravljal svoje volivce v obup, je imela čudežni učinek, da je njegov odhod volivcem prinesel občutek neverjetnega olajšanja. Mesece so morali aplavdirati diskreditiranemu predsedniku, trpeti njegove mučne javne debakle, gledati stran med njegovimi fotosešni z Netanjahujem in se vseskozi pretvarjati, da lahko nekako premaga Trumpa. Zdaj so vsega tega odrešeni. In ko po dolgem času spustiš zapornika iz zatohle samice, mu še tako onesnažen zrak deluje kot svež alpski veter, siva megla pa je videti kot bleščeče sonce. Po Bidnovi kampanji je Kamala Harris res videti kot Barack Obama.

Američani so, tako kot leta 2008, po travmatičnem obdobju našli nov objekt, na katerega lahko preslikajo vse svoje želje po boljšem svetu. Pri tem niso le spremenili pogleda na prihodnost, ampak tudi na preteklost. Dobesedno čez noč so pozabili, da Kamala Harris ni nova politična persona, ampak Bidnova podpredsednica, ki jim je v zadnjih štirih letih grenila življenje – v njenem mandatu ni najti prav ničesar, po čemer bi se pokazala kot »napredna«. A preurejanje spominov gre še dlje – ljudje, ki danes v spomin kličejo mitološko Obamovo vladavino, so vmes pozabili, kako katastrofalna je ta dejansko bila. Pozabili so na recesijo in množično izgubo domov, na darila bankirjem in milijarderjem, na mednarodne trgovske sporazume, na deportacije, na Libijo, Sirijo, Afganistan, Irak … kriza ameriškega liberalizma je bila prisotna že ves čas, Obamova karizma je zgolj omogočala volivcem, da so jo lažje prenašali.

Demokrati so že zdavnaj ugotovili, da je lažje pričarati občutek naprednosti kot izvajati napredno politiko. Vztrajaj dovolj dolgo, pa bodo volivci od svojih kandidatov prej ali slej nehali pričakovati rešitve in v njih iskali zgolj še tolažbo. In z vsako ponovitvijo tega cikla se politika še nekoliko oddalji od realnega sveta, dokler ne postane povsem fantazijska sfera, v kateri je mogoče verjeti karkoli – celo to, da je Kamala Harris rešiteljica sveta.