Grega Repovž

6. 9. 2024  |  Mladina 36  |  Uvodnik

Uvodnik / Za premožne gre

Kaj je samostojni podjetnik? Na kaj pomislimo, ko izrečemo to besedno zvezo? Seveda na to, kar je bilo mišljeno v izhodišču. Na našega vodovodarja, ki se je odločil za samostojno pot. Ni imel ničesar, le pridne roke, star kombi in znanje. Vse je stavil na to – in uspel. Spet drugi je odprl majhno picerijo. Iz nič. Sposodil si je denar od mame, obeh najboljših prijateljev, punca je vzela kredit, on pa je ustanovil s. p., najcenejšo in najbolj preprosto pravno obliko podjetja in začel peči pice. To je samostojni podjetnik v naših očeh. Samostojna podjetnica je tista naša znanka, ki je začela šivati zavese in ima danes že pet šivilj in ji gre dobro. A je vse naredila sama. Ali pa ta mlada punca, ki je začela delati torbice in jih prodaja na Instagramu.

In tako je bilo tudi mišljeno. To je bila ideja o samostojnem podjetniku. In treba je zapisati: to je dobra ideja. Kaj je naredila država? Uvedla je torej ta status. Jim priznala tudi normirane stroške v višini 80 odstotkov prometa. To pomeni, da so plačevali davke zgolj na 20 odstotkov prometa. Zakaj? Ker smo želeli, da vsi ljudje lahko poskusijo, da vsi lahko naredijo nekaj svojega, da vsi lahko uspejo. In ker je ta del gospodarstva na koncu tudi pomemben del nacionalne ekonomije.

A seveda, ker govorimo o Sloveniji, se je zadeva izrodila. Ne sama od sebe. Začeli so jo zlorabljati in izigravati. Prvi so bili delodajalci. V podjetjih so ugotovili, da lahko ljudi prisilijo v status samostojnega podjetnika, namesto da bi jih redno zaposlili. Tako so ti ljudje podjetja neprimerno manj stali. Pa ne samo to: z njimi so potem sklenili običajne poslovne pogodbe o opravljanju storitev. In ker ni šlo več za status zaposlenega, so jim to pogodbo lahko seveda kadarkoli preklicali ali prekinili. Danes si zaposlena, jutri zanosiš, pa nisi več. Seveda tega niso počeli le v podjetjih. Najhujši kršitelj v državi je bila RTV Slovenija, ki je imela v neki točki na ta prevarantski način zaposlenih več sto ljudi. In prav zaradi RTV Slovenija in pritiska novinarjev se je država zganila in v zakon o delovnih razmerjih vpeljala tako imenovano prikrito zaposlitev, ki je omogočala tem lažnim in prisilnim samostojnim podjetnikom, da so začeli vlagati tožbe zoper te delodajalce. Deset let je trajalo, da je javnost razumela pojem prekarnega delavca. In ta prekarni delavec je bil posledica izigravanja statusa samostojnega podjetnika.

A to je bil šele začetek izigravanja tega statusa, ki smo ga uvedli – kot smo opisali na začetku – z dobrimi nameni.

Sledila je druga faza. V njej so se med samostojne podjetnike začeli seliti premožni in tisti, ki služijo veliko – in to ob redni službi, običajno v javnem sektorju. Ugotovili so namreč, da je dejanska obdavčitev, če imaš namesto zaposlitve ali ob njej tudi status samostojnega podjetnika, bistveno nižja. Nižja kot v davčnih oazah. Navaden delavec, povprečen državljan, ki je redno zaposlen in živi v štiričlanski družini, kjer eden od staršev zasluži povprečno plačo, drugi pa 67 odstotkov povprečne plače, je na primer v povprečju obremenjen s približno 35 odstotki davkov in prispevkov. Glede na poročila ministrstva za finance povprečna efektivna davčna stopnja samostojnih podjetnikov, to je razlika med davčno obveznostjo in davčno osnovo, znaša zgolj 11 odstotkov. Podjetniki, ki opravljajo neko dejavnost, so namreč leta 2021 plačali le 11,1-odstotni davek. Kar je dejansko toliko kot tisti z minimalno plačo. A znotraj samostojnih podjetnikov obstajajo še omenjeni samostojni podjetniki, katerih poslovanje je poenostavljeno. Dohodnine ne plačujejo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, ampak se predpostavlja, da so imeli 80 odstotkov stroškov, tako da znaša pri njih dohodninska osnova le 20 odstotkov prometa. Konkretno to pomeni, da polni samostojni podjetniki (normiranci) za prihodke do 50.000 evrov na leto plačajo le štiri odstotke davka. Redno zaposleni, ki sicer lahko ob tem tudi uveljavljajo olajšave, morajo za dohodke med 25.750 in 51.500 plačati 33 odstotkov davka.

Morda ste zaznali, da smo se nenadoma začeli gibati v svetu velikih številk. Govorimo o dohodkih v višini 50.000 evrov in več. Tisto, kar je bilo narejeno za na začetku tega sestavka izpostavljene posameznike, se je namreč izrodilo – saj so se v ta sistem preselili tisti, ki res veliko zaslužijo in nočejo pošteno plačevati davkov. Ko rečemo pošteno, mislimo na elementarno družbeno poštenost, ne na zakonitost. Pač našli so luknjo v zakonu. Še huje: naredili so si to luknjo v zakonu. Ker prav prek statusa samostojnih podjetnikov služi ogromno ljudi, ki sodeluje z državo, ki svetuje na državni in lokalni ravni ali pa so tam celo zaposleni. Status samostojnega podjetnika je postal sistem davčnega izogibanja.

In to so ti ljudje, ki danes dvigajo oblake prahu. Ne gre za podjetnice in podjetnike, o katerih smo pisali na začetku. Gre za ljudi, ki imajo visoke dohodke. Ker nova ureditev, ki jo predlaga vlada, zadeva njih. Ta vlada je namreč končno pripravila spremembe, po katerih naj bi se najvišja dovoljena meja za sodelovanje v sistemu za polne normirance znižala s 100.000 na 60.000 evrov letnih prihodkov, za popoldanske samostojne podjetnike pa bi se meja za priznane normirane odhodke znižala s 50.000 na 30.000 evrov. To pomeni, da bi finančna uprava normiranca, ki zasluži več kot 60 tisoč evrov na leto, prestavila v skupino »normalnih« samostojnih podjetnikov in bi od njega terjala dokazila stroškov.

To je vse. In morda jim bo, tem ljudem, ki se dejansko zakonito izogibajo plačevanju davkov in ki dejansko plačujejo nižje davke kot ljudje z minimalno plačo, uspelo prepričati, da se borijo za tiste podjetnike, ki smo jih našteli na začetku. Ne, borijo se zase. To so ljudje, ki nočejo plačevati niti toliko davka kot ljudje s podpovprečno plačo. Ker to, kar predlaga vlada, je namreč še vedno ugodnejši davčni status, kot ga imajo redno zaposleni ljudje.