Grega Repovž

30. 8. 2024  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Uvodnik / Zakonito in transparentno

Sredi avgusta je komisija za preprečevanje korupcije javnost obvestila o skrb zbujajočih podatkih o lobiranju v Sloveniji.

Smo rekli lobiranje? Kaj sploh je lobiranje? Kar malo smo že pozabili, da je to zelo zelo mejna dejavnost. Če grobo povzamemo: gre za plačano vplivanje na funkcionarje in javne uslužbence, da nekaj naredijo tako, da bo to v korist naročnika lobiranja, pri čemer je lobist nemalokrat naročnik sam. Na primer, kje naj gre cesta. Ali pa, kako naj se podeljujejo koncesije. Ali pa, kdo naj dobi koncesijo. Ali pa, kakšna morajo biti pravila pri javnem naročanju. Vse je lahko predmet lobiranja. Do nuklearke in tega, kakšne luči bodo naročili v vojašnici. Nešteto drobnih in večjih zadev je mogoče zlobirati. Pri čemer naj bi lobisti vse to svoje vplivanje izvajali le z močjo argumentov – ne pa s podkupninami in drugimi nezakonitimi metodami.

Zakaj je lobiranje torej sploh zakonito? Ker je bilo namreč lobiranje – torej vplivanje – od nekdaj samo po sebi takšna zelo problematična dejavnost, so lobisti v neki točki že pred desetletji ugotovili, da je najbolje, da jo naredijo za zakonito dejavnost. In tako so po vsem svetu zlobirali zakone, ki so lobiranje spremenili v zakonito in regulirano dejavnost. Argument je bil preprost: glede na to, da gre za mejno dejavnost, je bolje, da je regulirana, ker ko bo postala zakonita, ko bodo torej določena njena pravila, bo s tem njena mejnost manjša – ker čim je nekaj javno in vidno, je možnost, da pri tem prihaja do nepravilnosti in nezakonitosti, manjša. Vse to se zgodi s tem, ko postane ta dejavnost vidna in na očeh javnosti. V trenutku, ko bodo lobisti in lobiranci o svojih stikih morali poročati, se bodo stvari uredile. Ker bo javnost vedela.

Tako je zdaj že več desetletij lobiranje posel kot vsak drug. In ker zdaj o svojih stikih lobiranci in lobisti poročajo (ali pa ne), je merilo o tem, kakšno je stanje na področju lobiranja, prav to, koliko lobiranci in lobisti poročajo o svojih stikih. Če imate po vsem zapisanem občutek, da vas nekdo prinaša okoli, se nikar ne dajte zavesti – ker je namreč ta občutek popolnoma umesten. Res nas nekdo dobro prinaša okoli.

Da bi videli, kako absurdno je vse skupaj, se moramo na tej točki vrniti k poročilu komisije za preprečevanje korupcije. Kaj sploh ugotavlja? Da je v Sloveniji veliko poslov in zakonov zlobiranih? Da imajo funkcionarji, direktorji, župani in drugi javni uslužbenci veliko vprašljivih dogovorov z izvajalci storitev? Da imamo problem, ker so posli v tej državi pogosto dogovorjeni? Ne. Ko imaš zakon o lobiranju, namreč to ni več tema, ampak postane glavno merilo poročanje o lobističnih stikih. Ko neka taka dejavnost postane zakonita, je z vidika regulacije nenadoma problem to, ali torej vse skupaj poteka zakonito in pravilno – ali torej lobisti in lobiranci pridno izpolnjujejo zakon in javljajo o svojih stikih. Kaj je torej ugotovila slovenska protikorupcijska komisija? Da je poročanje izrazito slabo. Da o večini stikov ni nobenih poročil. Da kar v 26 državnih organih sploh niso poročali o stikih, o katerih so poročale interesne organizacije, zato je komisija lobistom zaradi neporočanja o svojem delu izrekla osem pisnih opominov, deset prepovedi lobiranja v trajanju od treh do 24 mesecev ter dva izbrisa iz registra. »Komisija še vedno ugotavlja nizko stopnjo poročanja lobirancev na lokalni ravni. Med 212 občinami na primer je zgolj od šestih prejela zapise lobirancev o stikih z lobisti.«

Ni namen tega prispevka kritizirati delo protikorupcijske komisije – čeprav je danes v veliki meri tudi ta komisija del tega sistema, namreč izrojenega sistema javne porabe denarja in nadzora nad njim. Znotraj proučevanja korupcije obstaja namreč en pomemben segment. Gre za tako imenovano sistemsko korupcijo – za vplivanje na zakonodajo v takšni obliki, da nekatera ravnanja dejansko uzakoni in jih naredi legalne. In Slovenija je primer države, ki ima postopke porabe javnega denarja izredno zgledno in natančno zakonsko regulirane. Slovensko javno naročanje je res natančno regulirano – tako natančno, da velikokrat na primer izgubimo kakšna evropska sredstva, ker so postopki nadzora tako kompleksni, vse v imenu preprečevanja nezakonitosti in goljufij. Vse imamo regulirano do zadnje vejice. A kaj vsi ti zakoni zagotavljajo? Le to, da nihče ne more biti kriv. Le to, da res nihče ne prevzame nobene odgovornosti – ker je neki projekt na primer nerazumno drag ali pa slabo izpeljan. Ker se vsi lahko vedno znova sklicujejo na zakone, ki so jim zvesto sledili. Pri nas moramo izbrati enkrat najcenejše in drugič z istim argumentom najdražje ponudnike, pri tem pa se vnaprej ve ne zgolj, kdo bo na koncu izbran (hkrati je izbrani ponudnik tudi zakonito lobiral zase oziroma imel najetega zakonitega lobista), ampak tudi kakšne anekse mu v nadaljevanju dovoljuje in omogoča zakonodaja, da bo prišel do svoje prave cene. Vse to vsi vpleteni vedo že vnaprej. In zakoni so tako napisani, da vedno znova omogočajo ministrom, županom in drugim funkcionarjem, da je ravno njihov znanec, ali bivši sodelavec, ali ženino podjetje najprimernejši za sklenitev neke pogodbe. In kaj je pri tem najbolje? Da je seveda vse res izvedeno v skladu z zakonodajo. Vse. Ker je v zakonih vse napisano tako. Velja pogledati samo v zdravstvo ali gradbeništvo. Res je vse zakonito – ne šalimo se. In res se vse dogaja na očeh javnosti. Res je vse transparentno.

Edina tolažba je, da tako ni le v Sloveniji.