Komentar / Prostorski kaos

dr. Bogomir Kovač

6. 9. 2024  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Prostorsko načrtovanje je ogledalo urejenosti države, državni prostorski red določa temeljna pravila življenja ljudi. Na prvi pogled imamo glede tega vse, kar potrebujemo. Tu so moderni konceptualni okviri in usmeritve uravnoteženega trajnostnega razvoja. Dosegli smo konsenz med različnimi deležniki glede strategije razvoje Slovenije do leta 2050. Premoremo zavidanja vredno hierarhijo prostorskih zakonov in uredb. Zdi se, da je Slovenija ena najbolj urejenih članic EU. Realnost je kakopak precej drugačna. Prevladuje prostorsko razsvetljenstvo, ki pa ga nihče ne izvršuje, ker ga preprosto ne (z)more. To je svojevrsten cinizem naše mlade državne ureditve, kjer kaos in entropija naraščata z vsakim aktom dograjevanja sistema, od prostora, zdravstva, šolstva … Množica predpisov ne more nadomestiti učinkovitosti organizacije, manko strokovnosti in finančne podhranjenosti želenih sprememb. V Sloveniji kot majhni državi je prostor sam po sebi dragocena nacionalna dobrina. Glede na lego in raznovrstnost je njegovo obvladovanje naša osrednja konkurenčna prednost. Z drugimi besedami, upravljanje prostora je preprosto najbolj prezrt (makro)ekonomski problem te države.

Leta 2023 smo po skoraj desetletnem usklajevanju sprejeli resolucijo o strategiji prostorskega razvoja, letos je vlada pripravila akcijski načrt za njeno izvajanje do leta 2033. Slovenske vlade se po letu 2011 v povprečju menjavajo vsaki dve leti, morebitne ponovitve štiriletnih mandatov spadajo med politično fantastiko. Brez vsaj srednjeročno stabilnih vlad pa je izjemno težko načrtovati in izvajati dolgoročne prostorske projekte. In če hkrati nimate dobro razvitega projektnega menedžmenta, je usoda države zapečatena. Za nameček načrtovanje in izvajanje prostorskih politik potekata na državni in občinski ravni, z nekaj vmesne regionalne megle. Država snuje svoje državne prostorske načrte (DPN), občine seveda svoje (OPN). V tej hierarhiji državi zmanjkuje smelosti pri določanju jasnih ciljev in izvedbenih politik, o njihovi izvedbi in konkretni namenski rabi prostora pa odločajo občine. Tam pa običajno prevladujejo drugi lokalni politični in kapitalski interesi. Kateri javni interes ima sedaj prednost, obči ali lokalni, sektorski ali regionalni?

Mehanizmov za rešitev tega prostorskega gordijskega vozla nimamo. Rezultat pa je znan. Težko pridemo do odločitev, še težje jih izvajamo, širša javnost pa je odklonilna do kakršnihkoli posegov v prostor. Dokazov je več, kot bi si želeli. Cestno infrastrukturo (slavno »tretjo os«) umeščamo v prostor desetletja, železniška ostaja stoletja v avstro-ogrskih namesto avtocestnih koridorjih, ne vemo dobro, kako zgostiti mesta, kako povezati razpršenost podeželja … Tu je še zaščita krajine in prebivalstva glede podnebnih sprememb, pa prilagoditev namenske rabe prostora glede na gospodarske interese in načrtovane investicije. In v tej kompleksnosti zahtev in nasprotujočih si interesov je kakofonija vedno novih pravil in predpisov sistemski problem. Če želijo občine spremeniti svoje prostorske akte, brez katerih ni nobenih sprememb, potrebujejo državna dovolila. Toda ta bi enkrat brezkompromisno varovala državno okolje, drugič spet vplivne parcialne občinske interese, tretjič se pripeljejo noter posebne politične namere, kot sedaj velja za umeščanje nove nuklearke in podobno. Konflikte naj bi reševali s posebnimi sistemskimi odločevalci. Prejšnji zakon o urejanju prostora (Zurep 2) je te odločitve namenil prostorskemu svetu in komisiji za prostorski razvoj. Toda država po dobrih petih letih ni ustanovila nobenega od njiju, novi Zurep 3 (2024) pa komisijo ukinja in ohranja svet kot posvetovalno telo ministra. Ne vemo, kdo ga sestavlja, kakšne naloge ima, vse je v rokah razsvetljenega ministra. Do kod pa njim običajno sveti, vemo.

Zurep 3 je očitno nastal iz potreb, da bi bili postopki umeščanja v prostor hitrejši, enostavnejši, bolj pregledni. Recimo, da bi lažje reševali zadrege ob lanskih katastrofalnih poplavah in podobno. Toda odprava enih ovir sproži druge, kajti pristopi Zurep 3 strižejo s predpisi drugih zakonov, na primer o umeščanju obnovljivih virov energije, pa kmetijskih objektov, tudi glede drugih ciljnih sprememb z manjšo regulacijo namenske rabe (na primer tistih famoznih 5000 kvadratnih metrov izravnav). Kaj je in kaj ni po novem »ciljno usmerjeno«, če ni jasnih kriterijev in meril, kako na kraju določati trajno varovanje kmetijskih zemljišč, kako izvajati zemljiško politiko, kako regulirati trg stavbnih zemljišč … In kaj, če občine še nimajo potrebnih OPN, če regionalni brez regij pač niso relevantni, kdo naj zapolni ta prazni prostor neznosnega voluntarizma različnih presoj, pritoževanj in odločanj? Seveda, tu so »občinski urbanisti«, toda tudi po novem so to lahko vsi, ki so že do sedaj na teh delovnih mestih ne glede na strokovno izobrazbo. No, po istem zakonu bi morali biti to pooblaščeni prostorski načrtovalci (46. člen), kar je minimalni pogoj za njihovo odgovorno ravnanje. Podobnih cvetk je v Zurep 3 za pašniški šopek.

Nova prostorska strategija želi pospešiti urbanizacijo države, mesta in njihova zgostitev so pogoj za gospodarski razvoj. Politična desnica ji očita protipodeželsko naravnanost. Toda kako združiti »zeleno Slovenijo« z bolj rjavo industrijsko urbano državo? Zelena kakovost življenja je lahko privlačna prednost glede delovne sile, industrijsko urejena raba prostora pa za investitorje. Varstvo kmetijskih zemljišč je obakrat del širših presoj, do kam in kje lahko seže ekonomski razvoj mest. Sklep je preprost. Brez prostorskega načrtovanja ni ekonomskega razvoja in tudi ne potrebne kakovosti življenja za prebivalstvo. Če združimo oboje, postane prostor naša konkurenčna prednost in ne slabost. Misliti več kot dve stvari, pravi Brecht v Tagebücher, je lahko težava, za vrabčje glave.