6. 9. 2024 | Mladina 36 | Hrvaška
Komentar / Čas križev
»Bosansko-hercegovski Hrvatje z molkom o lastnih ideoloških zastranitvah in zločinih, postajajo samopomilovalna in tragična nacionalna entiteta«
Za začetek malo zgodovine za boljši vpogled v sedanjost, ki se krčevito trudi za boljšo preteklost. V glavnem, davnega leta 1945 so si partizanske enote 8. dalmatinskega korpusa strahovito prizadevale, da bi zlomile nemškega okupatorja in ustaše in osvobodile Mostar v zahodni Hercegovini. Bitke so bile težke, ker sta ta del Bosne pred »rdečo pošastjo« poleg nemških fašistov branili tudi legionarska 369. bojna, imenovana Vražja, in 9. ustaško-domobranska divizija, lokalna milica, skupaj 15 tisoč dobro oboroženih vojakov. Vso vojno je bila tu močna ustaška trdnjava, iz katere so prišli tudi najhujši klavci v Neodvisni državi Hrvaški, sam Mostar pa je za svoj antifašizem plačal visoko ceno – 750 padlih borcev in 1517 žrtev fašističnega nasilja, kar pomeni, da vsak osmi meščan ni dočakal svobode. V Jugoslaviji so potem prav v Mostarju uredili Partizansko pokopališče, izjemno delo velikega arhitekta Bogdana Bogdanovića, amfiteater nad mestom, kjer »mrtvi in živi zrejo drug v drugega s praznim pogledom«, kakor je resignirano ugotavljal graditelj, ko se je s smrtjo Jugoslavije začelo redno skrunjenje pokopališča, ki je vse do danes izpostavljeno izživljanju takšne ali drugačne sodrge. Tamkajšnje hadezejevske oblasti to niti najmanj ne skrbi, čeprav je pokopališče uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.