Komentar / Čas križev

Heni Erceg

6. 9. 2024  |  Mladina 36  |  Hrvaška

Za začetek malo zgodovine za boljši vpogled v sedanjost, ki se krčevito trudi za boljšo preteklost. V glavnem, davnega leta 1945 so si partizanske enote 8. dalmatinskega korpusa strahovito prizadevale, da bi zlomile nemškega okupatorja in ustaše in osvobodile Mostar v zahodni Hercegovini. Bitke so bile težke, ker sta ta del Bosne pred »rdečo pošastjo« poleg nemških fašistov branili tudi legionarska 369. bojna, imenovana Vražja, in 9. ustaško-domobranska divizija, lokalna milica, skupaj 15 tisoč dobro oboroženih vojakov. Vso vojno je bila tu močna ustaška trdnjava, iz katere so prišli tudi najhujši klavci v Neodvisni državi Hrvaški, sam Mostar pa je za svoj antifašizem plačal visoko ceno – 750 padlih borcev in 1517 žrtev fašističnega nasilja, kar pomeni, da vsak osmi meščan ni dočakal svobode. V Jugoslaviji so potem prav v Mostarju uredili Partizansko pokopališče, izjemno delo velikega arhitekta Bogdana Bogdanovića, amfiteater nad mestom, kjer »mrtvi in živi zrejo drug v drugega s praznim pogledom«, kakor je resignirano ugotavljal graditelj, ko se je s smrtjo Jugoslavije začelo redno skrunjenje pokopališča, ki je vse do danes izpostavljeno izživljanju takšne ali drugačne sodrge. Tamkajšnje hadezejevske oblasti to niti najmanj ne skrbi, čeprav je pokopališče uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine.

No, kljub vsemu to ni dovolj, da bi se izbrisal spomin na antifašiste, pokopane na tem pokopališču, ne, treba je do konca prekrojiti tako ali tako revidirano preteklost, zato se zdaj nad Mostarjem gradi tako imenovano Pokopališče miru – gre za skupni projekt hrvaških oblasti v Hercegovini, Republike Hrvaške in katoliške cerkve, katere posamezni duhovniki so takrat nemalo pripomogli h krepitvi hrvaške ustaške države. To naj bi bilo pokopališče hrvaških žrtev iz druge svetovne vojne in povojnega obdobja, pa tudi tistih iz zadnje vojne, ki jo Hrvatje v BiH tako kot tisti v Hrvaški imenujejo »domovinska«. Tako imenovano »spominsko središče je zamišljeno kot hrvaško nacionalno in mednarodno spominsko območje, posvečeno žrtvam druge svetovne vojne«, kakor piše v pojasnilu »projektantov«, predvidena pa je postavitev kar 50 tisoč križev z imeni padlih vojakov in civilistov. Katerih vojakov? Katere vojske? Odgovor je že dolgo znan, ponuja ga nacionalistična, proustaška agenda, vtkana v novejšo hrvaško zgodovino; križe bodo postavili za ubite vojake ustaške NDH na praznem zemljišču, brez kostnice, kot politični projekt, ki ga bodo nacionalni in verski voditelji uporabili, da bodo s »svojimi« mrtvimi vznemirjali hrvaško nacionalno skupnost.

Hrvaška je seveda »prepoznala pomen projekta Pokopališče miru in ga je razglasila za projekt strateškega pomena za Hrvate zunaj RH«, zato je hrvaška vlada gradnjo podprla s 350 tisoč evri. Ne bi o tem, da bi bilo s tem denarjem na Baniji mogoče postaviti nekaj hiš namesto teh, ki so bile uničene v potresu pred leti, ne bomo dlakocepili, ampak bomo navedli besede voditelja Hrvatov v zahodni BiH in podaljšane roke hrvaške HDZ Dragana Čovića, da je »pomen tega projekta ohranitev spomina in prispevek h krepitvi nacionalne identitete in skupnosti«. To naj bi bila tako imenovana kultura spominjanja, na katero opozarja človek, ki je bil v devetdesetih letih direktor tovarne aluminija v Mostarju in je gojil posebej kulturen odnos do bošnjaških civilistov, zaprtih v tovarniških halah; osebno jih je pošiljal na delo, v resnici pa v smrt na prvo frontno črto.

Zgodba o Pokopališču miru je bila dolgo zavita v molk, a zdaj je postalo jasno, da je to izključno politični projekt hrvaških vladajočih nacionalistov z obeh strani meje, utemeljen na aktualnem žrtvoslovju in revizionizmu, o čemer je izvrstno pisal ugledni teolog fra Ivan Šarčević in pri tem opozoril na hinavščino hrvaških nacionalnih in cerkvenih voditeljev, ki »urejajo megalomansko ’pokopališče molka’, da jim ne bi bilo treba spregovoriti o lastnih zločinih med drugo svetovno vojno in med to zadnjo«.

Še en ugledni bosansko-hercegovski teolog, fra Drago Bojić, se sprašuje, čemu sploh še eno pokopališče poleg vseh drugih, in pravi, da »bosansko-hercegovski Hrvatje z molkom o lastnih ideoloških zastranitvah in zločinih, ki ga spremlja avtoviktimologija, postajajo samopomilovalna in tragična nacionalna entiteta«. Zanimivo pa je, da Čović nacionalne enotnosti, o kateri trobi, ne povezuje z ohranjanjem Partizanskega pokopališča, niti hadezejevski bratovščini ne pade na pamet obnova in potem varovanje tega pokopališča pred proustaškimi vandali, katoliška cerkev pa si na vso moč prizadeva, da bi se ta spominski kompleks – ne gre samo za spomenik, ampak za pravo pokopališče, kjer so pokapani posmrtni ostanki 629 partizanskih borcev – za vedno odstranil. Po drugi strani je tistim, ki verjamejo v zgodovinska dejstva, ne v revizionistične blodnje, dobro znana fanatična privrženost prebivalstva zahodne Hercegovine, tudi dela tamkajšnjega klera, hrvaški ustaški državi, celo po vojni, zato ni treba posebej ugibati, v imenu katere politične ideje se gradi Pokopališče miru.

Retardirana zamisel, da bo ogromni in dragi »memorial« s kopico namišljenih križev, pod katerimi ne bo človeških kosti, prinesel tako želeno, pa čeprav samo simbolno zmago nad antifašisti. P. S. Na koncertu skupine Bijelo dugme v Splitu je deset tisoč navzočih prepevalo preroške verze: »Kdor ne posluša pesmi, bo poslušal nevihto …« iz hita Pljuni in zapoj, moja Jugoslavija. In? Nič, samo povem.