Grega Repovž

13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Uvodnik / Pozabljeni dogovor Golob-Janša

Čeprav se zdi, da sta predsednik vlade Robert Golob in vodja SDS Janez Janša ves čas v ostrem konfliktu, se je v letošnjem letu zgodil trenutek, ko sta dobro sodelovala in zakoličila največji projekt v sodobni Sloveniji. Takole pravi novica portala N1 z 12. marca: »Koalicija in opozicija le redko stopita skupaj. Danes se je to zgodilo. Potem ko je poslanska skupina SDS sredi februarja umaknila svoj predlog za razpis posvetovalnega referenduma o gradnji nove nuklearke v Krškem (JEK 2), so danes predlog za tak referendum skupaj vložile štiri parlamentarne stranke: Gibanje Svoboda, SDS, NSi in SD. Manjkajo le podpisi poslancev Levice.«

V slovenskem političnem prostoru že vsaj 15 let velja dogovor o nenapadanju glede energetike. Že od Pahorjeve vlade je namreč slovenska energetika v rokah dveh strank: SDS in SD. Razdelili sta si vpliv na posamezne veje energetike, SDS je imela dolga leta pod okriljem trgovino in oskrbo s plinom (zato so tam zaposlovali svoje družinske člane, tudi Janševo hčerko), v to čorbo klientelizma in političnega vodenja energetike pa so potegnili tudi kakšnega politika iz drugih strank, na primer Mateja Lahovnika. Prav prek energetike so se sklepala najtrdnejša politična prijateljstva, na primer med Borutom Pahorjem in Janezom Janšo. Lahko so se politično mlatili, a ko je bilo treba skleniti kakšen dogovor glede investicijskih in kadrovskih odločitev v energetiki, je vse teklo kot namazano in brez sporov. Malo so se menjali le na vodilnih mestih, nihče ni nikoli oporekal investicijam, ki jih je izpeljal drugi. Ena taka velika družina so slovenske politične stranke, ko pride do energetike. Tudi Nova Slovenija vedno dobi kakšno drobtinico, nekaj imenovanj, vpliva in zaposlitev so dopustili tudi Cerarju.

Ali kot pravita novinarja Monika Weiss in Borut Mekina v tokratni izjemno natančni analizi: majhna dvomilijonska država je podrejena tej velikanski interesni spregi. V njej namreč niso zgolj politiki. Tudi v Franciji je energetska družba EDF država v državi.

Ko je predsednik slovenske vlade postal Robert Golob, se je nekaj časa zdelo, da Slovenija končno dobiva priložnost, da to res nevzdržno prakso prekine. Ta »ugrabljena energetika« nas namreč veliko stane: ravno pretekli teden je zaznamovala razglasitev, da je TEŠ 6 zrel za stečaj, samo v naslednjem letu pa bo njegovo vzdrževanje pri življenju stalo norih dodatnih 150 milijonov evrov. A Golob, tudi sam energetik, je deloval, kot da bo to prakso prekinil. Ko je postal premier, je še trdil, da je nova jedrska elektrarna zadnja možnost, tudi zato, ker se tehnologija tako hitro spreminja. Predvsem pa je zagotavljal, da energetika ne bo več talka političnih strank in neizčrpen vir denarja, zunaj nadzora javnosti.

Danes lahko že zapišemo, da se žal v slovenski energetiki ni nič spremenilo – le to, da se je dosedanjim navezam priključila še stranka Gibanje Svoboda. Zapisali smo trde besede, ki jih bomo utemeljili prav s pripravami na novembrski referendum.

To, čemur smo namreč priča, je ponižujoče, nesramno do javnosti, hkrati pa v vseh korakih in dejanjih ponovitev TEŠ 6. Le da je tokrat poleg SDS, SD, NSi zraven še celotna interesna klika, ki je po propadu vseh drugih liberalcev zatočišče našla v Gibanju Svoboda. Do napovedanega referenduma sta namreč le še dobra dva meseca. Od marca do danes ni bila pripravljena niti ena neodvisna študija o možnih alternativah jedrski elektrarni. Ne samo to: tudi če bi jo vlada – da, vlada, ne investitor, torej javna družba Gen energija – zdaj naročila, je nihče ne more pripraviti v tako kratkem času. Ne vemo torej, kakšne so druge možnosti. Že zdaj je tudi jasno, da do referenduma ne bo dokončana študija o potresni varnosti Krškega, pri čemer je naročnik slednje spet investitor, ne pa vlada. Tudi vse dosedanje finančne študije so bile naročene in vodene s strani investitorja – tako kot v primeru TEŠ 6. Celo ljudje, ki danes sodelujejo pri pripravi strokovnih listin, so v veliki meri isti ljudje oziroma gre za iste institucije, ki so stale za TEŠ 6. Nimamo niti ene neodvisne raziskave, kako v prehodu na manj uničujoče vire energije napredujejo najnaprednejše države, ki so se odločile izogniti jedrski energiji. In spet ni dovolj časa niti, da bi tako raziskavo naročili, kaj šele dejansko tudi dobili. Kot popisujeta Borut Mekina in Monika Weiss, je vse, kar imamo v tem trenutku, agresivna propagandna akcija s podporo vseh političnih strank. Kampanja poteka, zanjo investitor namenja zelo veliko denarja, pri čemer pa referendum dejansko sploh še ni razpisan.

S tem ne želimo zapisati, da je iz vsega navedenega jasno, da jedrske elektrarne ne potrebujemo. Ne vemo. Niti ene verodostojne študije o tem nimamo. Vemo pa, da za odločanje na referendumu v novembru glede na vse navedeno niso izpolnjeni niti osnovni pogoji. Lahko bi zapisali, da je vlada na tem izpitu padla. Lahko pa zapišemo drugače: da so se politične stranke odločile, da bo energetika ostala njihovo lovišče, njihov skupni plen, del tega pa je tudi ta kampanja brez neodvisnih raziskav, brez študij alternativ, brez podatkov. Smo torej pred nadaljevanjem zgodbe o ugrabitvi energetike, le da je tokrat zraven tudi Gibanje Svoboda.

In še nekaj se velja spomniti iz zgodbe o TEŠ 6: kako pomembno je bilo politikom, sodelujočim medijem in interesnim skupinam uničiti stranko Zares, ki je edina nasprotovala TEŠ 6. Enako se danes godi Levici.