Grega Repovž

20. 9. 2024  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Uvodnik / Dobili smo vlado!

Volitve v evropski parlament so ravno dovolj stran, da smo kolektivno pozabili, kakšen je bil izid. Prišlo je do močne spremembe. Ne samo na ravni parlamenta kot celote, kjer danes sedi veliko več skrajnih desničarjev, ki ponavljajo ideje, za katere smo mislili, da v Evropi nikoli več ne bodo imele take moči, torej Hitlerjeve, Goebbelsove in Mussolinijeve ideje. Močan zasuk v desno se je zgodil tudi v vladajoči »koaliciji« strankarskih skupin.

Kako močan je bil, pokaže primerjava izidov iz leta 2019 in leta 2024. Leta 2019 so koalicijo sestavili ljudska stranka (EPP) z 21 odstotki, SD z 18 odstotki, liberalci (ReNew) s 13 odstotki, močno pa so bili v koalicijo vpeti tudi zeleni z 12 odstotki sedežev. Danes so zeleni porinjeni v senco koalicije, ljudska stranka pa ima v parlamentu 26 odstotkov sedežev. SD je delež glasov res povečala na skoraj 19 odstotkov, liberalci in zeleni pa so veliko šibkejši, kot so bili. A ne samo to: v trenutku, ko so potekale volitve, je bilo v Evropski uniji že pet držav s konservativnimi vladami več kot leta 2019. To pomeni, da bo na ravni komisije moč desnih strank (tistih iz pretežno normalne ljudske stranke in tistih, ki prihajajo iz vlad pod vodstvom skrajnejših strank, na primer italijanske, nizozemske, češke, avstrijske, slovaške, madžarske …) odslej neprimerno večja. Ko pravimo neprimerno večja, mislimo resno: doslej namreč še nismo imeli tako konservativne komisije, kot jo Evropejci ravnokar dobivamo. V njej bo veliko komisarjev, ki prihajajo iz skrajno desnih strank. To je evropska realnost. V komisiji zato lahko pričakujemo močna trenja.

A to še ni vse, žal. Šibkim liberalcem in zaradi šibkih nemških socialdemokratov (v matični državi in tudi na ravni evropskega parlamenta) – kljub na videz ohranjenemu razmerju – prav tako šibkim socialdemokratom ni uspelo v novo evropsko komisijo pripeljati niti enega močnega liberalnega oziroma socialdemokratskega politika. V njej ni več nikogar, ki bi bil primerljiv z nizozemskim socialistom Fransom Timmermansom. V njej ni več nikogar, ki bi imel na primer do Izraela vsaj malo niansirana stališča, kot jih je imel španski socialist Josep Borrell. In ne nazadnje: v novi sestavi komisije ni več osebe, ki bi bila primerljiva z močno in neizprosno borko za človekove pravice Věro Jourovo. Kot da bi nova-stara predsednica komisije Ursula von der Leyen pazila, da na težje politične položaje v komisiji – na primer na mesto visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU – ne bi prišel močan socialdemokratski ali liberalni politik. S pregovorno nemško natančnostjo in premišljenostjo je izbirala bodoče sodelavce. Uspelo ji je izkoristiti tudi šibkost francoskega predsednika Emmanuela Macrona in njegovo obsedenost z ekonomijo, ki je sicer zaradi stanja francoskih javnih financ logična. Moč Nemčije in ljudske stranke je prav tako okrepila z dajanjem prednosti kandidatom, ki »razumejo« nemške interese, mednje spada tudi slovenska kandidatka za komisarko Marta Kos.

A to še ni vse. Zasuk bodoče komisije izhaja tudi iz razmer v domovini Ursule von der Leyen, Nemčiji. Danes je Nemčija popolnoma druga država kot leta 2019, ko je Ursula von der Leyen prvič postala predsednica komisije. Takrat je nemško vlado še vodila Angela Merkel, matična stranka predsednice evropske komisije je bila na oblasti. Pet let kasneje v nemških deželah zmaguje skrajno desna Alternativa za Nemčijo, CDU/CSU je v opoziciji, vladajoči socialdemokrati imajo podporo, nižjo od desetih odstotkov. CDU/ CSU se je zato odločila za močan zasuk v desno, sploh ko gre za migrantsko in zeleno politiko države. Vse to se bo seveda poznalo tudi pri ravnanju Ursule von der Leyen – med prvimi nalogami te komisije bo pomiriti nemško razpoloženje in povečati pomoč evropski industriji, ki je seveda osredotočena v Nemčiji. Tam gre namreč prekleto zares: ne gre več samo za to, da želi matična stranka predsednice evropske komisije zmagati na prihodnjih volitvah, ampak da je »normalna Nemčija«, katere del je kljub močnemu obratu v desno seveda tudi CDU/CSU, vse bolj trhel branik države in Evrope pred skrajnimi politiki. Zastavki so visoki. Prihodnje nemške volitve z morebitno zmago Alternative za Nemčijo bi postavile vse na glavo, na ravni unije in celine.

Ob vsem tem pa je EU tako ali drugače vpletena v dve vojni, ukrajinsko in seveda izraelski genocid nad Palestinci, v katerem je stopila na stran Izraela. Podnebne spremembe ji ne nameravajo dati miru, naj se komisija in evropski politiki še tako trudijo ne jeziti prebivalcev z nujnimi spremembami na tem področju – pravkar je v petih evropskih državah vodna ujma naredila za več deset milijard evrov škode, vsako leto je huje, vsako leto bo cena vse višja in vsako leto bo vse več tudi mrtvih. A to še ni vse. Evropa še vedno ni zmogla presekati s podrejenostjo interesom ZDA, pa čeprav so ti zdaj vsem na očeh in je vsakomur jasno, da ZDA v poskusu ohranjanja svojega geostrateškega položaja Evropo uporabljajo kot tamponsko cono, šibka Evropa pa poleg tega postaja tudi rezervna država za gospodarske interese Amerike. Do Kitajske ima Evropa zmedeno in nejasno politiko.

Dobili smo torej novo evropsko vlado. Bolj konservativno, bolj ekonomistično, socialna politika je redka beseda v programu Ursule von der Leyen, zeleni cilji pa so tudi porinjeni na rob. Politika do ukrajinske krize se ne bo spremenila, prav tako ostaja enak odnos do genocida v Palestini. Nemčija je pred desetimi dnevi uvedla mejni nadzor tudi na svojih zahodnih mejah in s tem v predal pospravila Schengen – komisija se na to odločitev seveda sploh ni odzvala. A kaj je bolj indikativno? Vsi pozabljamo, kako smo se junija bali, da bodo »koalicijo« v evropskem parlamentu že letos sestavili skrajni desničarji. Pozabljamo torej, da nam je uspelo junija ostati na varni strani. Da, Ursula von der Leyen je v teh razmerah jamstvo normalnosti. Taka so namreč dejanska politična razmerja.