Komentar / Objem čez ločnico

Janko Lorenci

13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Kolumna

Vladimir Prebilič je v nedavnem pogovoru za Delo dejal: obstaja možnost, da poskušava z Anžetom Logarjem po volitvah vsak s svojo stranko sestaviti vlado. Jasnemu odgovoru na vprašanje novinarke bi se lahko z nekaj spretnosti, ki mu je ne manjka, izognil, a je, po malem presenetljivo, razkril karte, za katere ni jasno, ali mu lahko koristijo ali škodijo.

Pač zato, ker je sodelovanje čez tradicionalno ločnico levo-desno za Slovenijo kar radikalna izjema in skoraj tabu. Toda ali se lahko iz te napovedi v resnici izcimi kolikor toliko resna alternativa za rutinsko prakso menjavanja novih obrazov in Janševe SDS na oblasti?

Za to govori dejstvo, da sta oba, Prebilič in Logar, na lestvicah anketne priljubljenosti čisto pri vrhu, to pa je pri nastajanju novih strank ključno – volivci tekajo raje za osebnostmi kot za programi. Oba sta tudi kar znani figuri in v toliko nista nova obraza. Toda novi bi bili njuni stranki, to pa pomeni vsaj delno nadaljevanje obdobja novih obrazov, ki je scela polomija z eno samo res dobro točko: preprečuje, da bi se Janša trajneje zasidral na oblasti. Novi obrazi vedno začnejo z novimi strankami, te pa se potem postopoma profilirajo ali ne. In praviloma propadejo; politično pokopališče je polno njihovih nagrobnikov.

Tudi moža sama ostajata v marsičem neznanka. Dokler nova figura ni na oblasti, nihče ne ve, kako se bo obnesla – spremenljivk je preveč. Logar je bil do ohladitve z Janšo vso dolgo kariero vzoren janšist, in tudi če je zmeren desničar, ki se je dolgo pretvarjal, je še vedno trd neoliberalec in utelešenje izmikanja, odlašanja, sprenevedanja. Bil pa bi koristen, če bi s svojo stranko znatno oslabil SDS. Prebilič bi v vlado prinesel nekaj predvidljivosti, zlasti če bi se oprl na Vesno, edino resno zeleno stranko pri nas. Sicer pa je eklektik z marsičim zdravim v glavi (zavzema se npr. za od Amerike avtonomno EU), je gibek, po malem populističen gospod, politično očitno zelo ambiciozen. Kar je v redu, enako, kot ni v današnjem svetu protislovij in ostre razdeljenosti nič zelo narobe z eklekticizmom.

Bi lahko napovedano sodelovanje prineslo kaj pozitivnega?

Bi – sodelovanje, in to čez razpoko levo-desno. Zanj je ritualno navijal Pahor, a z napako, ki se ji izogiba tako rekoč vsa demokratična Evropa – bil je za veliko koalicijo, torej za sodelovanje s skrajno desnico. Sodelovanje z zmerno desnico pa je zaželeno – brez njega dolgoročno ni mogoče načrtovati razvoja, ozračje je zastrupljeno in histerično, polarizacija brezumno ostra, vse to škodi gospodarstvu, koherentni zunanji politiki itd.

Toda če je Janša sprejemljiv partner tudi za tandem Prebilič-Logar, je napovedana koalicija grožnja. Koalicijsko povezovanje z Janšo mora ostati prepovedano, ne pa tudi projektno sodelovanje z njim, če je to v splošno korist. V vsakem primeru bodo morali to neznanko pravočasno razjasniti novinarji.

Pozitivno pri napovedani koaliciji je tudi, da vsebuje droben obet za konec obdobja novih obrazov. Ni težko razumeti večinskih volivcev, da kljub nenehnim razočaranjem še naprej iščejo nove nove obraze in z njimi preprečujejo Janšev vzpon na oblast, toda ta vzorec je, gledano scela, postal razvojna cokla. Poleg tega se bodo volivci lepega dne naveličali podpirati levo sredino, ki jih po volitvah pozabi.

Možnost, da bi Prebilič in Logar pritegnila množico volivcev in sestavila resno in močno koalicijo, je scela majhna. A povsem izključiti je ne gre. Za Logarja dela Janševa strupenost, za Prebiliča jalovost leve sredine. Tudi sedanji mandat se bo verjetno končal bolj ali manj klavrno in marsikaterega volivca bo najbrž res mikalo, da enkrat, kot pravi Prebilič, ne bi volil Nejanše. Golobova koalicija, ki je sprva zlasti zaradi premierove ugajalske retorike in prisotnosti Levice zbujala nemajhna pričakovanja, je v veliki meri razočaranje. Premier se je, kot kaže zagrizeno vladno forsiranje nove nuklearke, še najbolj profiliral kot podaljšek energetskega lobija, njegova stranka pa ostaja amorfna gmota, ki ne veš, kam bi jo dal.

Zato bo tudi Golob najbrž plesal le en mandat. Glede povezave Prebilič-Logar za zdaj vse ostaja v sferi ugibanj, hipotez, naključij, pa tudi samopromocije obeh protagonistov. V osnovi pa se zdi dobro, da perspektiva sprejemljivega sodelovanja čez dvopolno ločnico dobiva nekoliko otipljivejšo podlago. Če ne drugega, bi lahko bila spodbuda, da sedanja koalicija – zelo pozno je že – vendarle spravi kaj skupaj.

Če napovedana nova koalicija, kakršnakoli že bo (sestavljena iz dveh ali več partnerjev), ne bo izrazito zelena, socialna in učinkovita, če ne bo delala dolgoročno in v jasno korist večine (kar se najotipljiveje kaže v vitalnih javnih službah in poštenem obdavčenju bogatih), je odveč. Take se, žal, kažejo vse zadnje levosredinske koalicije. Za silo preprečujejo, da bi Janša prišel na oblast, se tam ustalil in potem predelal Slovenijo. A v isti sapi ga s svojo statusquojevsko politiko ohranjajo živega in močnega.

Z drobnimi izjemami je vedno očitneje, da ta leva sredina – ti novi in novi obrazi – premore prekleto malo resnične solidarnosti, volje in sposobnosti, da bi Slovenijo spravila iz mrtvega teka. Vendar je pretežno na oblasti, na veliko opleta z levostjo, sredinskostjo in demokratičnostjo, v resnici pa pušča vse po starem in spravlja v jezo, obup in razočaranje množico volivcev, vedno bolj naveličanih njene očitne dvoličnosti. Zato številni mladi ljudje v teh vicah večnega statusa quo in slabih perspektiv bežijo k desnici. To ne pomeni, da so skrajni desničarji, pomeni pa, da si leva sredina tudi tako koplje grob.