Komentar / Draghijevo sporočilo

dr. Bogomir Kovač

13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Dolgo pričakovano Draghijevo poročilo o evropski konkurenčnosti so v Bruslju namesto junija 2024 predstavili šele septembra. Zamuda ni naključna, razkriva preplet zakulisnih bruseljskih bitk z novo komisijo, pa tudi vse bolj usodne poglede na prihodnost EU. Draghijeva politično-ekonomska sporočila za reševanje EU so kot vedno jasna in dramatična. EU v novih okoliščinah nima več možnosti izbire, spremeniti mora svojo razvojno paradigmo in sposobnosti ukrepanja. Razvojno in geostrateško zaostaja za ZDA in Kitajsko, izgublja globalno konkurenčno bitko, ekonomsko podstat svojih vrednot in družbene blaginje. Draghijev recept je navidezno preprost. EU potrebuje več denarja za prave prebojne investicije in učinkovitejše upravljanje skupnih politik. Njegovo sporočilo je podobno onemu iz leta 2012 pri reševanju evra. Storili bomo vse, kar je potrebno za rešitev EU. Toda politično nastavljena evropska komisija (EK) ni tehnokratska ECB in von der Leynova tudi ni karizmatični Draghi. Agonija EU pa je vse bolj očitna, iluzije o možnih rešitvah vse večje. Tudi Draghijeva strategija evropske konkurenčnosti tu ni izjema.

Začnimo z lažjo politično navlako. Von der Leynova je želela pripraviti kredibilne temelje za svoj novi mandat na čelu EK. Soglasje, da to zaupajo Letti in Draghiju, italijanski dvojici profesorjev in izkušenih politikov, je bila enotna, le politična računica je bila različna. Nemčija je z von der Leynovo v tem iskala svoje politično pokritje, Francija je z Macronom tiho stavila na Draghija kot novega predsednika EK. Toda Draghi je brez jasne politične podpore v sistemu vodilnih kandidatov ostal praznih rok. Ekonomski projekt evropske konkurenčnosti je tako v izhodišču izgubil potrebno politično udarnost. Z Draghijevo tehnokratsko avtoriteto in na strategijo vezano sestavo EK bi morda lahko celo uspeli in kaj spremenili. Tako pa bo vse izviselo zgolj kot mrtva črka na papirju, ki je nihče niti ne potrebuje.

Ljubljana je v tej kakofoniji blasfemičnih interesov z Golobovo politično infantilnostjo zgolj dodala svojo sliko Doriana Graya.

Draghijevo poročilo o prihodnosti evropske konkurenčnosti v dveh delih obsega več kot 400 strani. Ponuja strategijo politik in pragmatičnih ukrepov na desetih ključnih področjih, kako rešiti evropsko gospodarstvo v novih politično-ekonomskih razmerah. Draghi govori o »počasni agoniji« EU, dvajsetletni ekonomski stagnaciji, ki ogroža njeno blaginjo in liberalno demokracijo. Večina dosedanjih strategij rasti je bila neuspešna, razvojna vrzel med ZDA in EU se poglablja, evropska produktivnost zaostaja, globalna konkurenčnost pada. EU je izgubila večino svojih primerjalnih prednosti, kot hitro starajoča se družba je trčila ob resne razvojne in fiskalne ovire. Če želi EU zapolniti te vrzeli, pospešiti želeno digitalizacijo in razogljičenje, razviti lastne varnostne sile in rešiti socialno državo, potrebuje nove investicije. Najpomembnejše Draghijevo sporočilo je tu jasno. EU mora zanje nameniti dodatnih 4–5 odstotkov svojega BDP, okoli 800 milijard evrov na leto. Brez tega EU ne more zagotoviti trajnostne rasti, mednarodne konkurenčnosti in blaginje ljudem. Če tega ekonomsko ne zmore, izgubi za državljane članic politični smisel svojega obstoja. Preprosto in logično.

EU ima še vedno robustne javne sisteme blaginje, toda tega očitno ni znala spremeniti v svoje konkurenčne prednosti in večjo produktivnost na mednarodni ravni. Zato Draghi predlaga tri osrednje prebojne točke. Prva zadeva skupne evropske napore za znižanje inovativnega zaostanka za ZDA in Kitajsko, še posebej na področju visokih tehnologij. Rešitev vidi v spodbujanju skupnih razvojnih projektov na fokusiranih področjih novih tehnologij in spodbujanju evropskih velikih korporacij. Drugo področje je skupno povezovanje razogljičenja in konkurenčnosti kot primerjalne prednosti EU. S trikratnikom energetskih cen glede na ZDA in druge države Evropska unija namreč ne more biti konkurenčna, zato predlaga skupno energetsko in tehnološko povezovanje, razvoj nove trajnostne reindustrializacije. Tretje področje zadeva varnost in zmanjšanje odvisnosti od tujih virov, od surovin do visokih tehnologij, tudi obrambnih sil in geopolitičnih tveganj. EU ne obvladuje njihovih verig vrednosti, povsod ji spet manjka sodelovanja. Pod črto, EU nima pravega razvojnega fokusa in tudi ne skupnega investiranja v novo reindustrializacijo, manjkata ji boljša ekonomska koordinacija in hitrejše politično odločanje. In tu je osrednja težava.

Draghijevo poročilo zahteva visoko stopnjo sodelovanja med članicami namesto sedanje decentralizacije ukrepanj držav in problematičnega odločanja z vetom članic. Strateški pristop je enostaven, deset področij, jasna agenda skupnih politik in izvedbenih projektov, finančnih virov in ukrepov. Fokusiranje na konkurenčne preboje zahteva centralizacijo, prenos pristojnosti na EK, vsi drugi koraki ostanejo v domeni subsidiarnosti članic. Ključna domena preboja je financiranje skupnih projektov, prek javnih in zasebnih virov, s skupnim zadolževanjem EU znotraj fleksibilnejše fiskalne unije in večje povezanosti kapitalske unije. Brez tega ni mogoče rešiti trikotnika inovativnosti, produktivnosti in konkurenčnosti. Toda to zahteva politični konsenz, ki ga je v EU vse manj. Z drugimi besedami, brez politične reforme EU tudi Draghijeva ekonomska rešitev ne more delovati.

Draghi je uspešno odpravil prevladujočo neoliberalno agendo. Trčil pa je ob staro komunistično čer, da ekonomskih reform ni brez politične. Politična unija je torej predpostavka in ne končni cilj nove strategije odrešujoče konkurenčnosti. Socializem se je zaradi tega protislovja nepričakovano sesul in nekaj podobnega se bo žal zgodilo z EU. Ta se bo hitreje balkanizirala, kot pa ji bo uspelo evropeizirati Balkan. Zato je prav, da to postane nova domena slovenske komisarke.