N'toko

13. 9. 2024  |  Mladina 37  |  Žive meje

Komentar / Ljudstvo proti Macronu

Koalicija med liberalci in fašisti, ki je prej živela le v obliki obojestransko koristnega tekmovanja, je prvič postala tudi formalno partnerstvo

Francoski predsednik Emmanuel Macron noče popustiti. Leta in leta je gradil svoj režim, svoj slog vladanja, svoj izraz moči. Z vsakim korakom se je trdneje prepričal, da edino macronizem lahko reši Evropo in da ga je treba braniti za vsako ceno. Po več tisoč protestih, zmerjanju, klofutah in bog ve koliko incidentih z gnilimi jajci, paradižniki in drugimi smrdljivimi izstrelki se je naučil živeti s sovraštvom francoskega ljudstva. Bes tega je danes zanj znamenje, da nekaj dela prav. Pomislite, koliko gibanj je bilo zatrtih, koliko glav razbitih, koliko protestnikov aretiranih, koliko oči izmaličenih z gumijastimi naboji, da je izpeljal pokojninsko reformo. Odkar je Macron na oblasti, ljudstvo meče predmete vanj, Macron pa meče predmete nazaj v ljudstvo. Ugotovil je, da v tej igri vedno zmaga tisti, ki ima na svoji strani 150 tisoč do zob oboroženih policistov. In če ga niso ustavila vsa tista goreča mesta, vsi prevrnjeni avtomobili, vsi pografitirani spomeniki – celo poškodovani Slavolok zmage! –, ga ne bodo niti izgubljene parlamentarne volitve. Macronizem mora preživeti.

Seveda macronizem kot ideološki projekt ni nikoli mogel biti popularen. Že od začetka je smrdel po pogretih ostankih progresivnega neoliberalizma Tonyja Blaira. Macronizem je v Francijo pripeljal idejo »startup nacije« v času, ko so startupi povsod propadali, obljubo digitalne preobrazbe v letih, ko na tehnološki industriji že zdavnaj ni bilo več futurističnega bleska. Francozi leta 2017 v prvo niso izvolili Macrona zaradi njegovega podjetniškega vizionarstva, ampak zaradi pomanjkanja druge izbire in iz strahu pred zmago skrajno desne Marine Le Pen. Tako je ob podpori francoskih bogatašev in mednarodnega kapitala na oblast prišel mladi investicijski bankir, ki je nemudoma nadaljeval napade na delavstvo – njegove reforme vključujejo lažje odpuščanje, nižja nadomestila za brezposelnost, daljšo delovno dobo, nove prekarne zaposlitve, manjše vložke v javni sektor (razen v vojsko in policijo), strožje pogoje za tuje državljane in seveda davčne odpustke za bogate. Macronizem se je kmalu izkazal kot novo politično vozilo francoskih kapitalistov, s katerim so poskušali odpraviti še tiste zametke delavske moči, ki so preživeli Chiraca, Sarkozyja in Hollanda. Nihče ni bil presenečen, ko se je že po prvih nekaj tednih vladanja podpora Macronu znižala pod 50 odstotkov.

Osovraženemu režimu bi morda hitro pošla sapa, če ne bi na drugi strani Franciji ves čas grozil spekter fašizma. Marine Le Pen in Emmanuel Macron sta se že od samega začetka odlično dopolnjevala in drug drugemu podaljševala kariero. Pozabljena dedinja francoskega fašizma je v predsedniku našla karikirano podobo globalističnega diktatorja, ob katerem je lahko postala glas zatiranega malega človeka, belega Francoza, ki trpi pod jarmom evropskih multikulti elit. Nasprotno pa je Macron v Marine Le Pen našel priložnost za politično preobrazbo – z njeno pomočjo je postal antifašist, edini, ki lahko premaga skrajno desnico, zadnji branik pred zdrsom francoske države nazaj v temačno vichyjsko preteklost. Bolj ko je rastla Marine Le Pen, bolj so Francozi potrebovali Macrona. Ljudstvo je bilo ujeto v nam dobro znano zanko: če ne glasujete za sluzastega bankirja, boste dobili na oblast barbarske fašiste. Leta 2022 je ljudstvo ponovno stisnilo zobe in izvolilo sluzastega bankirja, ta pa je – kot v hommage svoji politični rešiteljici – takoj zaostril politiko do migrantov in manjšin.

Toda grožnje s skrajno desnico ni mogoče reciklirati v nedogled. Ko je Macron po porazu na letošnjih evropskih volitvah razpustil parlament in ponovno postavil ljudstvo pred izbiro »fašisti ali jaz«, je v zadnjem trenutku intervenirala koalicija levih strank Nova ljudska fronta. Odrešeni lažne izbire med fašisti in tehnokrati, so ljudje izvolili levico, ta pa je obljubila odpravo neoliberalnih reform. Macron je bil tik pred porazom – po vseh teh letih solzivca, pendrekov, paradižnikov in jajc mu je grozilo, da bodo prekleti socialisti porušili vse njegove dosežke. In tako se je zatekel k najskrajnejši potezi: zmagovalcem enostavno ni dovolil sestaviti vlade. Po mesecih politične krize, med katero je ljudsko jezo blažil spektakel olimpijskih iger, pa se je lotil sestavljanja koalicije neizvoljenih poražencev. Poklical je svojo staro znanko Marine Le Pen in ji v šarmantnem slogu ponudil sodelovanje. »Kaj praviš na sredinsko-desno koalicijo pod vodstvom šibkega Michela Barniera?« Izkušena političarka je takoj sprevidela, da bo v takšni sestavi najmočnejša igralka prav ona. In koalicija med liberalci in fašisti, ki je prej živela le v obliki obojestransko koristnega tekmovanja, je prvič postala tudi formalno partnerstvo. Seveda v javnosti to srdito zanikajo, Marine Le Pen še naprej poskuša igrati ljudsko upornico proti režimu, a dejstvo ostaja: fašisti so rešili macronizem.

Neoliberalni režimi so povsod na Zahodu izgubili podporo, še naprej pa ostajajo na oblasti in krojijo naš svet. Pri življenju jih ohranjata represija in nasilje nad protestniki, ohranjajo jih zakulisni dogovori, ukradene volitve in mednarodne institucije, ki ob tem molčijo (njihova ogorčenost nad volilnimi izidi je prihranjena izključno za Venezuelo). Ohranjajo jih mediji, ki se jim ne zdi vredno proizvesti ene same kritične analize volitev, po katerih predsednik vlade postane predstavnik stranke z najmanj prejetimi glasovi. In kot smo videli prejšnji teden v Franciji, neoliberalizem pri življenju ohranjajo tudi desni populisti, ki en dan razglašajo sveto vojno proti »globalistom«, naslednji dan pa z njimi sklepajo kupčije. Naj desničarji še tako bentijo čez davoške elite in kričijo »Vrnimo Francijo Francozom!«, v tednu, ko je njihov smrtni sovražnik Macron ukradel volitve, jih ni na ulicah.