Komentar / Opozicija laja, Bruselj odloča*

Vlado Miheljak

20. 9. 2024  |  Mladina 38  |  Dva leva

»V politiki ni morale.«
— Adolf Hitler (1921)

Na splošno velja, da je razlika med demokracijo in diktaturo v tem, da naj bi bilo v prvi vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano, v drugi pa prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. No, v praksi je v tako imenovanih demokracijah načelno dovoljeno vse, a le, če ne nasprotuje interesom dominantne politike. To se je v zadnjem obdobju lepo videlo pri vojni v Gazi in v Ukrajini. Demokratična Evropa, ki se še zlasti rada ponaša z individualnimi svoboščinami, je v času vojne v Gazi v številnih deželah prepovedala nošenje palestinskih rut, pokrivanje s hidžabom, mahanje s palestinsko zastavo, podporna zborovanja in podobne demonstrativne geste … Za kar so celo izločali športnike z olimpijskih iger. Hkrati so očistili univerzitetne, znanstvene, kulturne ustanove in športna prizorišča vsega, kar je dišalo po Rusiji. Pač, na nemško-francoskem vlaku mora biti vse podrejeno dominantnemu interesu. Nemoralno? Morda, a že Hitler je lepo povedal, kako je z moralo v politiki. Namreč, po navedbi Slovenske kronike XX. stoletja se je Branimir Kozinc, predsednik podmladka Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, kjer naj bi si ogledal Pinakoteko. Ker je po naključju opazil napoved zborovanja takrat še precej obrobnih nacistov, se ga je udeležil in se mu je, verjetno kot edinemu Slovencu, uspelo rokovati in izmenjati par besed s Hitlerjem.

Med drugim mu je očital, da NSDP ni načelna nacionalno socialistična stranka, saj sprejema denar tudi od judovskih kapitalistov, pa ga je Hitler cinično podučil, da je to sicer res, a da v politiki ni morale; da zgolj interes definira polje morale, načelnosti in doslednosti. In tako je vse do današnjih dni. Popolne demokracije so, prav tako kot popolni totalitarizmi, zgolj prazne forme in jih praktično ni; vmes pa je kar nekaj gradacij. Nemški politolog Wolfgang Merkel je naredil smiselni red in kategoriziral stopnje od enega ekstrema k drugemu. Večina človeštva živi ali je do nedavna živela v različnih stopnjah intenzitete avtoritarnih (fašističnih, komunističnih, vojaških, rasističnih, avtoritarno- modernističnih, teokratskih ali dinastičnih) režimov, ki čisto na koncu, pred prehodom v demokracijo, beležijo »semiavtoritarno« naravo. Torej obliko, ki ne vsebuje formalno utemeljenih demokratičnih načel (kot so splošna aktivna in pasivna volilna pravica, svoboda združevanja in izražanja itd.), a je stopnja sproščenosti in prostosti razmeroma visoka. Na drugi strani pa znotraj demokratične formacije na prehodu v poliarhijo (zlasti v posttranzicijskih državah) vztrajajo »defektne demokracije«, kjer sicer imajo formalni demokratični ustroj, a visoko stopnjo političnega nadzora ter zlorab določil pravne države. Pot iz defektnih demokracij v žlahtne poliarhije pa ni samoumevna in predvsem ni enosmerna. Ne samo, da so številne defektne demokracije bolj zaprte kot nekateri semiavtoritarni sistemi (denimo nekdanja Tuđmanova Hrvaška ali aktualna Orbánova Madžarska nasproti predtranzicijski Sloveniji), ampak se zdi, da se z vsemi krizami (begunsko, migracijsko, podnebno, vojaško, ekonomsko ...) dogaja vzvratni proces: poliarhije (tj. tradicionalne konsenzualne ali večinske demokracije) lezejo na raven defektnih form demokracije. Osrednja Evropa je odprta, dokler proklamirana načela ne trčijo ob interese. Kriza pred zadnjimi volitvami in po njih v Franciji je najboljši primer. Da bi ustavili odločen in nevaren pohod ekstremne desnice na oblast, so se taktično združevali, povezovali in skupno delovali subjekti francoskega ustavnega loka. In uspeli? Da in ne. Potem ko je skupna fronta zaustavila »ekstremno desnico«, je »ekstremna sredina« uzurpirala ljudsko voljo in povozila volilni rezultat. Manevri, ki jih izvaja Macron od volitev sem, so vse prej kot spričevalo zrele demokracije.

No, razgradnja žlahtnih poliarhičnih formacij je vse bolj pogost pojav. Ne le na ravni nacionalnih držav, ampak tudi evropska »naddržava« (EU) dobiva takšne obrise. Po evropskih volitvah, in nespoštovanju »kadrovske« volje posameznih članic, se je pokazalo, da bo državnost združene Evrope rastla in se utrjevala, ko in kolikor bo prisila povozila svobodno izbiro in konsenz. Zdi se, da je združena Evropa tam nekje na ravni zahodnega krščanstva 5. stoletja, ko je sv. Avguštin s krilatico Roma locuta; causa finita est, dejansko utemeljil brezprizivno avtoriteto papeža, saj koncilski sklepi (ob)veljajo le, če jih odobri rimski škof. V sedanjem času pa bruseljska predsednica evropske komisije. Pač, eni kriteriji veljajo za vojno in iskanje miru za Ukrajino, drugi za Palestino; eni šengenski kriteriji veljajo za velike igralke, drugi za manjše mejaše; eni kriteriji finančne discipline in sankcioniranja veljajo za velike, drugi za male članice (spomnimo se samo izživljanja nad Grčijo, ko je bila na kolenih) … No, na nacionalni ravni se stvari tudi spreminjajo. Vsi Golobovi cirkusi kažejo na paradoks: če smo se dolga leta naslajali, da ima Slovenija poldrugo politično elito, ki lahko vodi in upravlja državo, je zdaj enako. Le da je včasih veljalo, da desnica nima bazena za formiranje upravljavske ekipe. Sedaj ga desnica nedvomno ima. Res so to neredko krjavlji in brdavsi, a imajo jih dovolj v skladu s svojimi predstavami in potrebami. Obratno pa sedaj Golob išče nadomestne ministre in druge kadre po principu poizvedovanja in na ravni preddigitalnih malih oglasov: »… za določen čas zaposlimo osebo, ki bi bila pripravljena voditi ministrstvo. Visoka izobrazba zaželena, ni pa nujna. Redno plačilo, urejena prehrana in dobre delovne razmere.«

*Bruxellae locuta, causa finita